Zamolčani odgovori na ugovore uvrščenosti

Ker nam Delo odgovorov ne objavlja, jih objavljamo tukaj.

Časopis Delo je 9. avgusta objavil Izjavo o strateški in civilizacijski uvrščenosti Slovenije. Objavili so vsaj tri reakcije in to na bolj eminentnih mestih časopisa kot Izjavo samo. Naših odgovorov na te reakcije pa ne. Objavljamo jih tukaj.

Neobjavljeni odgovor na pismo Žive Vidmar

(Živa Vidmar, “Izjava o strateški in civilizacijski uvrščenosti Slovenije”, Sobotna priloga Dela, 16. avgusta 2025.)

Sedem urednikov Soglasja za zgodovinski trenutek s pismi in članki skrbi, da na knjigo ne bi pozabili. Vidmarjeva se knjige ni upala lotiti, ampak je izbrala njena posamezna sporočila in jih opremila s svojo antisoglasno in antizgodovinsko ideologijo. Bistvo je seveda opis aktualne krize in napoved njenega konca. Če je res, da smo gospodarsko na repu EP. Brzezinski nas je leta 1992 dal med prve štiri nove demokracije (Češka, Madžarska, Poljska, Slovenija).

Gospa Vidmarjeva si je v svojem najnovejšem spisu zastavila težko in tako rekoč nerešljivo nalogo. V stotih vrsticah oz. 4.000 znakih je s hitrimi potezami odklonila in razvrednotila knjigo Soglasje za zgodovinski trenutek, ki vsebuje okrog dva milijona znakov in preko 70 prispevkov 76 avtorjev, katerih akademske in druge titule so nesporne doma in na tujem. Pri tem je naredila veliko napak, se zmotila glede nespornih strokovnih izrazov, neumestno in nerazumljivo definirala svojo državo in njeno zgodovino, predvsem pa je bila nedostojna do kolegov in bralcev. Papir, na katerem so natisnili njenih sto vrstic s 4.000 znaki je obsodila na usodo, ki doleteva večino manj zanimivega potiskanega papirja, da namreč vanj zavijajo solato. Zavedam se, da sem s tukajšnjim pisanjem prispeval k pomenu njenega besedila, to pa je bil tudi moj pomislek, predno sem se lotil tega odgovora. Svoje opazke bom navajal po vrsti.

Gospa Vidmarjeva pripisuje našo izjavo “cvetoberu slovenske desnice, ki se vedno bolj pogreza v desni neoliberalni fundamentalizem”. Gospa je pozabila, da je “desnica” (pravilneje “desna sredina”) uradna oznaka večine konservativnih strank v Britaniji, Franciji, Italiji, Nemčiji, na Poljskem, ZDA itn. in da se tam iz te oznake nihče ne norčuje. Nato je pozabila, da je nekdanji jugoslovanski komunistični režim označeval opozicijo in oporečnike z “meščansko desnico”, kar je doletelo tudi pisca teh vrstic in kar pomeni, da se gospa Vidmarjeva ujema z besednjakom, ki ga ni mogoče imenovati drugače kot mračnjaškega, primerjati pa ga je mogoče kvečjemu z ruskim predsednikom Putinom.

Gospa Vidmar pravilno domneva, da je slovenska nacionalna identiteta utemeljena na tradicijah Zahoda, kamor spadajo tudi EU, Nato in OECD. Stvar ni preprosta, ampak ima zgodovino: O prvem vstopu slovenskih prednikov v krščanstvo in vključitvi v zahodno civilizacijo poroča Conversio Bagoariorum et Carantanorum (slov. Spreobrnjenje Bavarcev in Karantancev). O tem obširno pišeta Bogo Grafenauer in Peter Štih. Krščanstvo in krščanske cerkve so se v Karantaniji pojavili konec 8. stoletja. O tem prelomnem času (ki se dotika cesarstva Karla Velikega) poroča tudi Krst pri Savici Franceta Prešerna.

Kljub temu, da so se cerkvena in verska vprašanja potem pogosto prepletala s političnimi, socialnimi (fevdalizem, kapitalizem, socializem) in nacionalnimi vprašanji (germanizacija, italijanizacija…), se je pri Slovencih komaj kdaj postavljalo vprašanje oddaljevanja od bistva zahodne civilizacije. To velja za Sveto rimsko cesarstvo, za Habsburžane ali Celjske grofe, za protestantizem, kmečke upore, za Ilirske province, za Avstro-Ogrsko in celo za prvi polčas Jugoslavije (pred II. svetovno vojno).“Zahodna civilizacija” je prišla na slab glas po zaslugi socialistične revolucije, komunistov in Sovjetske zveze. Vrhunec protievropske civilizacije je predstavljalo Gibanje neuvrščenih, ki je državo prestavilo v območje, ki je zanikalo oznake “zahodno”, “evropsko” in “kapitalistično”.

Popolnoma pa je gospa zgrešila svojo tarčo, ko je zapisala: “ena temeljnih tradicij Zahoda po letu 1945 je antifašizem”. Kateri “Zahod” je mislila, ne pove. Jugoslovanski “Zahod”, ki je brez sodišč pobijal svoje ideološke nasprotnike, organiziral montirane procese, pošiljal v zapore nič hudega sluteče avtorje (kot sta bila Pučnik in Đilas), cenzuriral in preganjal Kocbeka, organiziral tisočglavo Udbo? Se je za ta posel izučil pri Antiimperialistični fronti med 26. aprilom in 22. junijem 1941, ali pri sovjetski likvidaciji 22.000 Poljakov v Katynskem gozdu?

Naslednja trditev gospe Vidmarjeve je, da so avtorji Izjave o strateški in civilizacijski uvrščenosti Slovenije “izšolani cijevski kadri” bila zabavna, če ne bi bila smešna. Enkrat samkrat v svoji veleposlaniški karieri 1997-2000 sem obiskal direktorja agencije CIA Georgea Teneta, kjer sem se izšolal v eni sami uri. Mož je bil vsestransko informiran o jugoslovanski krizi, izobražen in zabaven, ne tako kot kot gospa Vidmar.

Čisto posebno poglavje predstavlja seznam “vrednot Zahoda” pred 2. svetovno vojno: “imperializem, kolonializem, antikomunizem, kapitalistični fašizem, nacional socializem in klerofašizem… pa še ameriška moška demokracija, rasizem in seksizem…” Kaj ima pisec teh vrstic (ali kdo od 75 avtorjev Soglasja) z vsem tem? Imperializem pripisujemo današnjim Rusom; kolonializem posameznim zahodnim državam, ki so postale najprej tarča nacistov, nato pa tudi Sovjetske zveze (Molotov, Ribbentrop), antikomunisti so bili vsi, ki so kaj vedeli o komunistih (“Dolgi telegram Georgea Kennana); nacionalsocializem in klerofašizem Slovencem nista bila nikoli všeč - o nasilju posameznih oddelkov partizanske vojske pač poroča Jože Možina. Milijoni žrtev Stalina se žal prilegajo številu žrtev Hitlerja!

Gospe Vidmarjevi svetujem, naj opusti enačenje “antifašističnega boja po 2. svetovni vojni” z “vladavino prava” (pa naj si prebere, katero od Omerzovih knjig o Udbi), s socialno državo, državo blaginje in miru”; predvsem pa naj se otrese predsodkov o ZDA in njihovi zgodovinski vlogi v dveh svetovnih vojnah.

Kar zadeva utemeljevanje nacionalne identitete naj si prebere očetovo knjigo Kulturni problem slovenstva” (1932) in mojo knjigo Svobodne besede (1976), kjer bo našla odgovor, zakaj današnje države ni več mogoče utemeljevati s kulturo. Kultura in leposlovje sta delovala kot nadomestek političnega in oboroženega boja (s katerim smo čakali do leta 1991). Kar zadeva trditev o slovenščini kot ustavno predpisanem jeziku naj si ogleda desetine drugih ustav, ki enako ali bolje ščitijo svoj nacionalni jezik, le da mu dodajajo - kadar je treba - še druge ustavno zajamčene jezike.

Kar zadeva Janeza Janšo, ga podpisniki Izjave ne častijo, ampak izražajo upanje, da bo zmagal na prihodnjih volitvah, po katerih se utegne Slovenija vrniti med najuspešnejše države v Evropi. Slovenije pač brez osamosvojitve ne bi bilo, ukinitev muzeja osamosvojitve pa je bil le žebelj v njeno krsto, ki ga bomo izpulili tudi s pomočjo Soglasja za zgodovinski trenutek.

Samo čarovniji, pravzaprav neskončni prizadevnosti evropskih demokratov in ideološkim oklepom komunistov je mogoče pripisati, da je Evropski parlament šele po 35 letih (8. julija 2025) med totalitarizme uvrstil tudi slovenski komunizem. Pri nas so komunisti demokrate zmerjali s fašisti (“janšizem”). Demokratov ne marajo niti komunisti niti fašisti.

Dimitrij Rupel
Ljubljana, 18. 8. 2025.

---

Neobjavljeni odgovor na pismo Dragana Petrovca

(Dragan Petrovec, “Izjava o strateški in civilizacijski uvrščenosti Slovenije”, Sobotna priloga Dela, 16. avgusta 2025.)

S potrebno pozornostjo sem prebral pismo Dragana Petrovca v zadnji Sobotni prilogi. V ničemer se vsebinsko ne dotika sporočil Izjave o kulturni in civilizacijski uvrščenosti Slovenije (www.katedralasvobode.si) pač pa grobo in ad hominem žali podpisnike in zajedljivo bruha nestrpnost do politično drugačnih. Spremljam pisma bralcev v The Economist, Financial Times in Wall Street Journal. Česa tako praznega vsakega vsebinskega prispevka tam ne bi objavili. Nekaj nivoja, ki bi jo prinesla kulturna in civilizacijska uvrščenost na zahod, manjka tudi slovenskemu časnikarstvu.

Žiga Turk
Ljubljana, 20. 8. 2025.

---

Neodposlani odgovor na gostujoče pero Toma Turka

(Tom Turk, “Evropska civilizacija”, Delo, 13. avgusta 2025.)

V svojem prispevku v Delu je dr. Tom Turk ostro napadel izjavo Katedrale svobode. To je storil ne toliko z argumenti kot z osebnimi diskreditacijami in udarci pod pas. Podpisnike izjave je razglasil za »hlapce tujim gospodarjem« in za ljudi, ki se še vedno bojujejo proti »mrtvemu truplu komunizma«. Ni pa se zmogel spoprijeti z bistvom sporočila – da mora Slovenija tudi v času zunanjepolitične negotovosti ostati trdno zasidrana civilizacijsko na Zahodu in strateško v evroatlantskih povezavah ter:

• da vsi v Sloveniji ne podpiramo političnega hazardiranja s članstvom v NATO,

• ne podpiramo fige v žepu, ko gre za investiranje v obrambo in

• ne podpiramo priznanja Palestine, dokler ta ne prizna pravice Izraelu do obstoja.

Tom Turk v svojem pisanju obračunava s stališči, ki jih v sami izjavi sploh ni. Podpisniki nikjer ne relativizirajo fašizma, nikjer ne zavračajo socialne države ali humanizma, nikjer ne opravičujejo izraelskih vojaških akcij. Nasprotno – izjava izrecno izraža zaskrbljenost nad humanitarnimi posledicami v Gazi in jasno poziva k izpustitvi talcev. Ne licitira pa v stopnjevanju obsojanja in zgroženosti, kar je zadnje časa postala vstopnica v depolitizirani del slovenskega medijskega prostora.

Značilna je Turkova zmota, da je Zahod utemeljen na antifašizmu. To kaže na neko temeljno nerazumevanje, kaj Zahodna civilizacija sploh je in na ponotranjenje stalinistične propagande. Naša civilizacija je stara tisočletja, fašizem pa je bil prisoten zadnjih sto let. Ampak tudi povojni Zahod ni bil zgrajen na antifašizmu, temveč na antikomunizmu. Prav v opoziciji do komunizma sta bila postavljena tako NATO kot Evropska unija. Antifašizem pa je bila parola vzhodnega bloka še dolgo po tem, kot sta bila fašizem in nacionalni socializem premagana. Berlinski zid se je uradno imenoval »Antifašistični zaščitni zid«. Če kaj, je bila antifašistična retorika temelj nedemokratičnega sistema, ki je Slovenijo in pol Evropo za desetletja uklenil v totalitarizem.

Zato je treba jasno povedati: strateška in civilizacijska pripadnost Slovenije Zahodu ni nikakršna ideološka akrobacija, kot namiguje Turk, temveč potrditev zgodovinske izbire, ki so jo Slovenci sami izrazili na plebiscitu za samostojnost in nato na referendumih za članstvo v EU in Natu. To so bile odločitve, ki so Slovenijo vrnile tja, kjer so Slovenci od krsta pri Savici, z izjemo premora med 1945 in 1990, ves čas bili.

za Katedralo svobode,
Tomaž Zalaznik

---