Soglasje za zgodovinski trenutek

Zbornik prispevkov je bil objavljen 20. marca 2025 v PDF obliki.

Uvodna beseda urednikov:

Narava, namen knjige

To knjigo so napisali pozorni in dobronamerni ljudje. Njihovi prispevki, ki se zgledujejo po Prispevkih za slovenski nacionalni program (Nova revija, 1987, št. 57), so namenjeni zadregam Slovenije 37 let pozneje. Danes več piscev Novih prispevkov opozarja, da Slovenija izgublja izvirno navdušenje za neodvisnost in značilnosti normalne zahodne države. Pojavlja se brezbrižnost do, celo zanikanje, državne neodvisnosti, ki smo jo Slovenci dosegli ob koncu hladne vojne.

Zdi se, da takrat - nekoč - ni manjkalo avtorjev oz. misli, s katerimi se je bilo mogoče poistovetiti brez pomislekov ali odlašanja. Pogosto smo si govorili: to je rečeno ali napisano natančno tako, kot bi rekel ali napisal jaz sam. Zakaj so takšni prebliski postali redkost? Morda je danes, po toliko letih - zaradi tehnoloških, kulturnih in političnih pretresov v zahodnem svetu in vse bolj v Evropi težje odgovoriti na to vprašanje kot nekoč.

Kontekst slovenske osamosvojitve: prve napovedi leta 1980, uresničitev 1992-2004

Slovensko dogajanje ob koncu hladne vojne je sledilo scenariju, ki se je začel leta 1975 v Helsinkih (Sklepna listina KVSE), nadaljeval na Češkoslovaškem (Havel, Karta 1977), v Vatikanu (Janez Pavel II., 1978), na Poljskem (Solidarnost, 1980) in v ZDA (Reagan, 1981). Slovensko gibanje za neodvisnost (ki je bilo edino jamstvo za demokracijo) se je začelo leta 1980 (leto Titove smrti) s pobudo za Novo revijo, istočasno pa je prišlo do sicer (usodno!) neuspešne beograjske Ćosićeve in Đilasove pobude za revijo Javnost, ki bi podobne procese (kot Nova revija v Sloveniji) morda sprožila v Srbiji.

Slovenija se je leta 1992, dokončno pa leta 2004 vzpostavila kot normalna zahodna država. To se je posrečilo Demosu in peščici entuziastov, ki jih je spodbujalo splošno nezadovoljstvo ljudi. Bavčarjev odbor, nove stranke in vojna za Slovenijo so mobilizirali praktično vse prebivalstvo. Drugo ime za to mobilizacijo je slovenska pomlad.

Kontrafaktičnost, postfaktičnost

Ameriški sociolog slovenskega rodu Thomas Luckmann je nekoč ob robu svetovnega sociološkega kongresa v mehiški prestolnici (1982) - ko se je že približeval konec hladne vojne - ocenjeval tamkajšnji režim, češ da je bil znan po svoji »kontrafaktični« politiki. Vsi smo razumeli, da je govoril tudi o Jugoslaviji.

Ponekod pripisujejo slovenske dosežke ob koncu dvajsetega in v začetku enaindvajsetega stoletja narodnoosvobodilnemu boju 1941-1945 in socialistični revoluciji, tudi Titovi Jugoslaviji. Posamezniki so trdili - in še vedno trdijo -, da je bila osamosvojitev, torej ustanovitev narodne države in uvod v demokracijo, nekakšen zasilen premor ali celo začasen zastoj v razvoju sistema, ki so ga imenovali samoupravni socializem. Privrženci starega sistema so se temu premoru prilagajali na mnoge načine, nekateri so ga - zaradi dobronamernosti in napak novih strank - celo izkoristili za svoje udobno preživetje oz. za vrnitev na oblast. Sčasoma smo se navadili na te razlage, ki so precej zastrle slovensko sprostitev. Ta beseda se je znašla na naslovni strani Nove revije (Sproščena Slovenija, obračun za prihodnost, 1999) in smo jo uporabljali namesto zlorabljene »osvoboditve«. Definicija neodvisnosti in demokracije kot premora oz. zastoja je do neke mere prizadela tudi druge bivše socialistične države.

Pojavi omalovaževanja dejstev (kontrafaktičnosti) v zvezi z osamosvojitvijo, preobrati v mednarodnih odnosih in neženirano ponarejanje dejstev na nekaterih družbenih omrežjih (postfaktičnost) sovpadajo s koncem konca hladne vojne oz. napovedujejo novo hladno vojno.

Vrednote liberalne demokracije, vrnitev na Zahod

Demokracija in neodvisnost, s katerima se je nekoč (predvsem med letoma 1990 in 2008) poistovetila večina Slovencev, sta v resnici pomenili poskus normalizacije, vrnitev v normalno in sproščeno življenje. Na drugi strani lahko ideologe premora/zastoja imenujemo prvake discipline obračanja na glavo, prvenstva kontrafaktičnosti.

»Pridobitve« in »pridobitelje« socializma običajno spremlja nasvet: Poslušajte me, vendar me ne posnemajte! Ta stavek uvaja razdaljo med vladajočimi in vladanimi, torej dvojna merila. Torej laž. V socialističnih državah smo bili vajeni neskladnosti med besedami in dejanji politikov, ki so bili nekako upravičeni do te neskladnosti in zanjo tudi primerno opremljeni. Glavni dobavitelj te opreme je bila ustanova v osrčju komunističnega režima, t. i. agitprop. Železno blagajno kontrafaktičnosti so varovali pravosodje, Partija, Udba, po potrebi JLA. Potem je prišla slovenska pomlad.

Glede na navedene primere in podatke ni mogoče zgrešiti značaja in namena tukajšnjih prispevkov: vsi po vrsti nasprotujejo avtokraciji/avtokratičnosti (ki je bila v slovenskem primeru povezana s socializmom in z levičarstvom), diletantizmu, neverodostojni (kontrafaktični) in nepremišljeni politiki, prebujenskim kontrafaktičnim domislicam npr. glede propustnosti državnih meja, poljubnosti spola in enakosti žensk in moških; zavračajo nauke kulturnega marksizma (Gramsci), brezbrižnost do temeljnih družbenih vrednot in inštitucij, korupcije, »tovarištva« in nepotizma, ki se začnejo s farizejstvom. Med poglavitnimi problemi (mimo medijev, obrambne politike, pravosodja, šolstva, zdravstva, zunanje politike …) je razvojno zaostajanje Slovenije v primerjavi z drugimi - sicer primerljivimi - državami iz srednje in vzhodne Evrope.

Pretres iz ZDA

Eno od pomembnejših vprašanj je, kako se bosta Slovenija in Evropska unija odzvali na pretres, ki se je zgodil z demokratično izvolitvijo Donalda Trumpa za predsednika ZDA. Gospodarsko bo izziv, kako slediti novi ambicioznosti in razvojni učinkovitosti, ki jo bo terjala tekma med ZDA in Kitajsko oz. nova samozavest ZDA. Drugo takšno vprašanje je odnos med ZDA in Evropsko unijo. Čeprav so na prvi pogled videti oddaljene od Slovenije, so vojne na Bližnjem vzhodu, v Ukrajini in napetosti okrog Tajvana, predvsem pa napovedi ameriških strateških premikov, še kako pomembne za Slovenijo. Seveda Slovenija ne bo imela velikega vpliva nanje, pač pa bodo mednarodne napetosti vplivale na Slovenijo, njeno vodstvo postavljalo pred nepredvidene izzive in morda odpirale priložnosti za hitrejše reševanje slovenskih notranjih zadreg.

Zaradi tektonskega premika v ZDA vstopa svet in z njim Slovenija v poseben čas – čas, ko se bo zgodilo več zgodovine, čas, ko se bo svet hitro spreminjal. Kulturno bodo ZDA morda zgled, da se Zahod obrne stran od prebujenske kontrafaktičnosti in se vrne v zdravorazumsko normalnost. Notranjepolitično bo morda konec izobčenja dela političnih idej in se bo demokratični lok in s tem legitimnost sodelovanja pri oblasti razširil na vse demokratično izvoljene opcije.

Geopolitično se obeta dramatično drugačna vloga ZDA. Prve poteze Trumpove administracije kažejo, da se ZDA odpovedujejo vlogi dobronamernega hegemona, varuha svetovnega reda in zaščitnika Evrope.

Prispevki v času in za čas

Prispevke objavljamo v tem zapletenem trenutku. Nastajali so pred, med in po dogodku, ki obeta, da zgosti zgodovino. Nekateri so zato previdno amandmajski, drugi drzno revolucionarni, tretji trezno nekje vmes. Knjiga razen »skupnega imenovalca« (tj. zaskrbljenosti za nacionalni, evropski in svetovni razvoj) vsebuje prispevke, ki se razlikujejo glede na strokovna oz. področna/resorna izhodišča. Temeljna sporočila njenih avtorskih prispevkov se vsa po vrsti dotikajo zaostalosti levičarskega kulturnega boja, nujnosti meritokracije in slovenskega odnosa do evropskih in evroatlantskih povezav.

Avtorji in uredniki teh prispevkov si ne moremo želeti drugega kot to, da bi naši bralci ob branju naših besedil pomislili, da je to, kar je v njih rečeno ali napisano, natančno tako, kot bi rekli ali napisali oni sami. Kolikor bodo naši bralci nemara tudi v vlogi aktivnih državljanov in volivcev, pa upamo, da jim bodo misli, razlogi ali pobude iz te knjige pomagali razumeti slovenske javne zadeve in morda celo vplivati nanje. V kolikor pa bodo naši bralci za krmilom slovenske države, pa morda najdejo kakšno idejo, kako izkoristiti čas, ki prihaja.

Prispevki za odločilne trenutke

Čas se je to pomlad leta 2025 začel zgoščati. Zgostitev zgodovine je grožnja nesposobni oblasti, a priložnost za voditelje, ki vedo, kaj hočejo. Samo takrat, ko se je zgostil čas sveta okrog nas, smo Slovenci lahko doma kaj večjega premaknili: okrog 1918, okrog 1941, okrog 1989. Vsakič posebej so naši rojaki izkoristili odločilne trenutke, ki so se jim ponudili. Ta zbornik je prispevek, da jih bomo tudi tokrat. Srečevanje duhov, meeting of the minds, iskanje soglasja, se začenja v tej knjigi.

Peter Jambrek,
Ernest Petrič,
Alenka Puhar,
Dimitrij Rupel,
Ivan Štuhec,
Žiga Turk,
Tomaž Zalaznik

Soglasje za zgodovinski trenutek

14.4MB ∙ PDF file

Download

Celotna knjiga v PDF obliki. Epub in Mobi kmalu!

Download