To preprosto pismo pošiljam osebnostim (gospem in gospodom), o katerih sem že kdaj pisal; kolegom in prijateljem, ki sem jim tupatam poslal kakšno pismo ali sporočilo, z njimi govoril, tudi prepiral; ali ljudem, ki jih želim imeti za prijatelje, pa naj bodo politiki (tudi predsedniki ali člani vlade, strank, profesorji, pisatelji)… Pozornim in dobronamernim ljudem.
Navdih za to pisanje je knjiga nekdanje ameriške državne sekretarke Madeleine Albright Memo to the President Elect (Opomnik za predsedniškega kandidata). Bistvo sekretarkinega prijema, ki sem ga uporabil tudi za svojo novo (menda že petinosemdeseto) knjigo, je v tem, da je bil “opomnik” objavljen pred volitvami (2008) in je bil namenjen njihovemu zmagovalcu ne glede na izid, torej bodisi demokratskemu bodisi republikanskemu (Obama: McCain) kandidatu. Tukajšnje pismo seveda ni knjiga, ampak kratek komentar. Knjiga sledi, ko se bo kakšna založba odločila zanjo (čeprav je danes vse manj možnosti za objavljanje kritičnih knjig).
Glede na to, da stanujem v očarljivi ljubljanski soseski ob Ljubljanici in glede na to, da relativno pogosto obiskujem Gorenjsko in Primorsko (pri čemer se ne morem izogniti pripombi, da sem si leta 1990 in 1991 precej prizadeval, da bi Slovenija postala samostojna in neodvisna), moram iskreno izjaviti, da živimo v čudoviti deželi, tako rekoč v raju na zemlji. Problem vidim v tem, da se pri vsem tem komajda kdaj zavemo, da živimo slabše, kot bi lahko; da z našo primerljive države živijo bolje in da bi Slovenija lahko živela bolje.
Leta 1992 je nekdanji svetovalec ameriškega predsednika za nacionalno varnost Zbigniew Brzezinski v Bologni izjavil, da imajo najboljše izglede za članstvo v EU Češka, Madžarska, Poljska in Slovenija. Te države je imenoval “Evropa II”. Vendar je kmalu zatem Slovenija začela zaostajati, leta 1997 pa je izpadla iz prvega kroga širitve Nata. Konec tistega leta so se naše možnosti popravile, saj so bile v Luksemburgu za članstvo v EU predlagane Češka, Estonija, Madžarska, Poljska, Slovenija in Ciper.
Ne glede na to, kdo bo postal predsednik slovenske vlade prihodnje leto, bo moral poskrbeti za bistvene izboljšave na področjih, kot so zdravstvo, migracije, prometna infrastruktura (gneča na cestah), proračunski primanjkljaj, davki, šolstvo in mediji. Nepremišljena je tudi zunanja politika, saj je priznanje Palestine v bistvu pomenilo podporo Hamasu; pri čemer je bila Slovenija navezala diplomatske odnose z Ramalo že leta 1907. Nepremišljene so tudi obsodbe Judov/Izraelcev, katerih vlada zaradi ugrabitve talcev in napada palestinskih teroristov, ki so vodeni iz Irana, izvaja nesorazmerne sankcije v Gazi. Tu pa se dotikamo enega največjih slovenskih škandalov, ki je povezan s pranjem iranskega denarja v Ljubljanski banki in zaradi katerega ni bilo nobenih sankcij. Z milijardo dolarjev, ki so ga (kljub mednarodni prepovedi) udobno naložili v Ljubljanski banki, so Iranci financirali različne teroristične organizacije. O tem podrobno piše Rado Pezdir, ki je - s pomočjo Igorja Omerze - razkrinkal tudi manipulacije in kazniva dejanja Udbe pri tihotapljenju njenega (ali partijskega) denarja v Ameriko, Avstrijo, Italijo, Nemčijo, Švico itn. Problem je seveda v tem, da se ta denar postopoma in nenadzorovano vrača v slovensko politiko.
O drugem velikem mednarodnem škandalu ne vemo veliko, čeprav je ravno danes o njem poročala ljubljanska televizija. V mislih imam dva ruska vohuna, ki ju je Slovenija - potem, ko sta nadvse uspešno delovala v Sloveniji (verjetno pa tudi širše) - izročila Putinu. To gotovo ni bila oblika pomoči Ukrajini, ki so si jo z obiskom v Kijevu ob ruskem napadu predstavljali Fiala, Janša in Morawiecki leta 2022.
In tu smo pri glavnih težavah slovenske zunanje politike, ki si v program letošnjega (dvajsetega po vrsti) Blejskega foruma ni upala zapisati imen njegovih ustanoviteljev Janeza Janše in pisca teh vrstic. V slovenskih medijih mrgoli predsodkov zoper Ukrajino, med njimi je bila znamenita izjava, da je Ukrajina “vojno že izgubila”, sicer pa so poteze slovenskega ministrstva strankarske in enostranske. Med njimi je bil - na pobudo ljubljanskega župana, čigar zveze segajo do Moskve - na neki način duhoviti preklic prepovedi vstopa Fajonove in Pirc-Musarjeve v Republiko srbsko. Svojevrstne rešitve so segle vse do Evropske komisije, ki po novem vsebuje osebo, ki je ne tako daleč nazaj sodelovala z Udbo.
Slovenska zunanja politika bi se morala trdneje in bolje povezovati tako z ZDA kot z Natom in Evropsko unijo, znotraj te (ne zunaj nje) pa z državami Višegrajske četverice. Glavna usmeritev Slovenije pač mora biti pro-zahodna, vse bolj ali manj duhovite asociacije na neuvrščeno politiko pa bi morali brezpogojno izključiti. Osebno težko prenašam medijske komentarje, ki izražajo iranske in ruske simpatije. Naj na prihodnjih volitvah zmaga kdorkoli, bo omenjene težave treba odpraviti in današnjo politiko spremeniti. Da se je treba pripraviti na obrambo slovenskih nacionalnih interesov, je jasno.
Tudi če bom moral knjigo o 34 svetovnih diplomatih (od Metternicha do Talleyranda, od Ribbentropa do Molotova in od Genscherja do Lavrova) objaviti na lastne stroške, bom en izvod poslal prihodnjemu zunanjemu ministru oz. ministrici. V knjigi objavljam “dolgi telegram” Georgea Kennana, “dvojni govor” Andreja Kozireva in odlični nastop Daniela Frieda v Talinnu leta 2022. V knjigi je skoraj vse, kar moramo vedeti o containment in o détente. Détente je nekaj takšnega kot sprava. Sprava pomeni tudi kesanje in opravičilo, vendar - če se vrnemo na Rog 8. julija 1990 - tistih, ki jim je prejšnji režim dolgoval opravičilo in kesanje, tam ni bilo. Vseh ujetnikov, pobitih leta 1945, še pokopali niso. Brez sprave (kohabitacije) se bo zaostajanje nadaljevalo.
S spoštovanjem!
Prof. dr. Dimitrij Rupel