Izumirajoča vrsta

Nagovor dr. Žiga Turka ob predstavitvi knjižne izdaje zbornika Soglasje za zgodovinski trenutek

Drage kolegice, dragi kolegi,

Mi tule smo izumirajoča vrsta. Zdi se nam, da beseda šteje. Da ni zaman, če misel spravimo na papir. Da ni zaman, če jo ubesedimo, z vsem spoštovanjem do jezika, do razuma, do javnosti, do demokracije.

Verjamemo, da se da – če je treba – z dobrim stavkom še vedno udariti po mizi. Z debelo knjigo še toliko bolj.

Smo izumirajoča vrsta. Danes mnogi raje tolčejo po mizi s prazno pestjo ali z vrečo obtolčenih jabolk.

Kot v pravljici: Stari ima zmerom prav. Konja za kravo, kravo za ovco, ovco za gos, gos za kokoš, kokoš za vrečo obtolčenih jabolk. In na koncu še reče: »Kakor napravi stari, je zmerom prav.« Nekateri, ki ne znajo povedati nič, imajo zmerom prav.

Tako danes v javnem prostoru pogosto zamenjujemo vsebinsko za ceneno, premišljeno za hitro, tehtno za učinkovito. Svetovalci za javno mnenje celo svetujejo: namesto knjige članek, namesto članka kolumno, namesto kolumne objavo na X, namesto tvita fotografijo ali kratek filmček. In filmček – ta, pravijo, doseže več ljudi. Kako napravi stari (ali pa mladi) v filmčku, je zmerom prav.

Toda koliko ljudi zares doseže? Ne koliko številčno, ampak koliko globinsko. V koliko ljudi to prodre. Koliko jih spremeni, izzove, jim spodmakne tla pod nogami ali jih postavi pred ogledalo?

Demokracija je več kot algoritemska arena všečkov in všečnosti. Bistvo demokracije je tekmovanje idej – ne v stilu in performansu, temveč v resnosti, poglobljenosti, argumentaciji.

Demokracija, ki je zgolj odmev čustev, nima prave legitimnost. Postane ranljiva za cenene populizme in za moralno teatralnost, ki nagovarjajo čustva, iščejo prikimavanje, ne terjajo nobene odgovornosti, nobene akcije, nobenega dela, nobenega truda.

Številni resni opazovalci (npr. Haidt, Murray, Furedi) opozarjajo, da sodobno javno mnenjevse bolj niha med dvema skrajnostma. Na eni strani imamo cenen desni in levi populizem, ki zlorablja ljudsko nezadovoljstvo, ponuja preproste rešitve za kompleksne probleme in utiša razpravo z jeznimi gesli – eni proti kapitalistom in imperialistom, drugi proti tujcem in drugačnim.

Na drugi strani imamo poženščeni moralni emocionalizem: valove solidarnosti, sočutja, zgražanja in ogorčenja, ki pa ne presežejo konca jezika in ne vodijo v premišljene rešitve tistih problemov, ki so povzročili okoliščine, ki zbujajo čustva.

Politične odločitve zato vse pogosteje temeljijo na trenutnih čustvenih razpoloženjih, ne na treznih analizah. Vlade ne rešujejo problemov, ampak upravljajo razpoloženje. Namesto razuma oblast nagovarja občutke. In kjer vladajo čustva, tam razum zapušča politično skupnost.

Mi pa smo izumirajoča vrsta, ki še verjame v razum. Verjamemo, da je demokracija v svojem bistvu preudarniška, deliberativna, dialoška. Utemeljena na stavku, ki traja več kot 15 sekund, ki je daljši od 280 znakov. Na misli, ki preseže čustveno reakcijo.

In zato smo tukaj. Predstavljamo tehtno delo, ki ni manifest enega posameznika, ampak prispevek pestre skupnosti, ki verjame v moč argumenta.

To je – hočemo verjeti – nacionalni program. Povabilo k premisleku. In hkrati izziv: če ima še kdo kaj – naj da na mizo, na papir. Ne na Instagram, ne na TikTok.

Mi smo svojo prinesli. Več kot 800 strani, več kot 70 avtorjev.

Rdeče niti

Osrednje in najpogosteje obravnavane teme so naslednje:

(1) Nedokončana tranzicija in breme preteklosti: Daleč najmočnejša rdeča nit je ugotovitev, da je Slovenija po letu 1991, kljub formalni demokraciji in vstopu v zahodne integracije, ostala ujetnica nedokončane tranzicije. To se kaže v vztrajanju dediščine postsocialističnega totalitarnega sistema, ki preprečuje resnično prekinitev s preteklostjo. Posledica je razdvojena družba, ki se ni uspela zares spraviti, ne toliko med seboj, kot z zablodami svoje preteklosti.

(2) Šibka vladavina prava in sistemska korupcija: Tesno povezana z nedokončano tranzicijo je šibkost institucij pravne države, zlasti sodstva, tožilstva in policije. Kljub nadpovprečnim vlaganjem v pravosodje in velikemu številu sodnikov, se sistem izkazuje za neučinkovitega in pogosto pristranskega. Sistemska korupcija je opisana kot "rak rana", ki je vezana na državno organizacijo in lastnino, pri čemer ostaja nekaznovana in celo poveličevana.

(3) Kriza vrednot in družbena polarizacija: Avtorji izražajo globoko zaskrbljenost nad izgubo izvirnega navdušenja za neodvisnost, naraščajočo apatijo in nezaupanjem v politične stranke in vlade. Prisotna je intenzivna ideološka polarizacija in "kulturni boj", ki preprečuje sodelovanje in složnost.

(4) Gospodarska neučinkovitost in potreba po reformah: Slovenija po letu 2008 doživlja razvojno zaostajanje, kar je posledica prevelike odvisnosti gospodarstva od države in pomanjkanja strateških razvojno prijaznih reform. Kritizira se birokratizacija javnega sektorja, ki duši zasebne pobude in ovira konkurenčnost. Posebej izpostavljeno je katastrofalno stanje zdravstvenega sistema, kjer kljub visokim vložkom prevladujeta korupcija in neučinkovitost zaradi zastarelih socialističnih modelov.

(5) Demografska zima in izzivi socialne države: Prispevki obširno obravnavajo resen demografski problem v Sloveniji, ki ga zaznamujejo nizka rodnost in staranje prebivalstva. Pokojninski in zdravstveni sistemi se soočajo z velikimi pritiski. Kritika leti tudi na neučinkovitost socialne politike, ki po mnenju nekaterih spodbuja nedelo namesto dela in ne zagotavlja dostojnega življenja vsem.

Rešitve

Rešitve avtorji vidijo v naslednjem:

(1) Dokončanje procesa tranzicije in narodna sprava na temelju resnice, ob ponovni vzpostavitvi etičnega horizonta družbe.

(2) Krepitev vladavine prava, odločen boj proti sistemski korupciji in vzpostavitev meritokratskega sistema. Kot ključen ukrep se predlaga odprodaja državnih podjetij, saj je državno gospodarstvo »četrta veja oblasti«, ki spodbuja vseobsegajočo korupcijo in konflikte interesov.

(3) Celovite reforme javnega sektorja, predvsem zdravstva in socialne politike, ter spodbujanje konkurenčnosti in demografskih ukrepov. Posebej izpostavljeno je katastrofalno stanje v zdravstvu, kjer se predlaga odprtje javnega zdravstvenega sistema za zasebne izvajalce s koncesijo ter uvedba konkurence med zavarovalnicami, saj bi to skrajšalo čakalne vrste in zmanjšalo korupcijo. Avtorji pozivajo k racionalizaciji javnega sektorja in zmanjšanju birokracije. Poleg tega je nujno znižanje davkov in prispevkov, da se posameznikom omogoči lastno odločanje o porabi in s tem spodbudi delo in podjetništvo.

(4) Temeljita prenova vzgojno-izobraževalnega sistema in krepitev kritičnega mišljenja. Šolski sistem je opisan kot "v slepi ulici", ki preveč poudarja zgolj "pomnjenje in ponavljanje" ter zanemarja celosten razvoj osebnosti in smisla

(5) Celotna vizija naj bi zagotavljala, da je cilj vzgoje in izobraževanja razvoj celovite osebnosti, ki se zaveda smisla in strasti do učenja.

Kako naprej

Kako to udejanjiti? V demokraciji se to dela na volitvah.

Slovenija potrebuje resne volitve. Ne volitev všečnosti. Ne nadomestitve iztrošenih obrazov z novimi, brezmadežnimi avatarji iste stare politike. Potrebujemo volitve, ki bodo odločile o smeri, v katero želimo kot narod in kot država. Volitve, kjer bo izbira jasna: tole smo imeli, gremo tako še naprej nazaj, ali gremo naprej kako drugače?

Demokracije ni brez odgovornosti. Svobode ni brez odgovornosti. Odgovornost za stanje, v katerem smo, nosi obstoječa vlada. Njena politika, njeni ministri, njene odločitve.

Če ljudje menijo, da so stvari dobre – naj levici in z njo Robertu Golobu podelijo nov mandat. A Golobu, ne kakšnemu še novejšemu začetniku. Stvar osnovne politične higiene je, da gre levi pol na volitve na čelu s svojim predsednikom vlade. Da prevzame odgovornost. Zadnjič se je to zgodilo leta 2000!

In če bi šli naprej drugače, tule je seznam idej. To ni Project 2025. Se pa zbornik dotakne vseh temeljnih vprašanj naše prihodnosti. Vprašanj, ki jih odpirajo in zapirajo pričujoči prispevki za nacionalni program.

Skratka

Časi so taki, da prihodnjega preživetja Slovenija ne more temeljiti na inerciji za vzhod relativno uspešnega socialističnega gospodarskega modela, na hlapih, ki so ostali v rezervoarju goriva osamosvojitve in na posnetkih predsednika vlade, kako na instagramu je škampe.