Intervju ponuja poglobljen vpogled v dinamiko oblikovanja 16. slovenske vlade, delovanje ustavnih institucij in strateške izzive države, zaradi česar predstavlja nepogrešljivo gradivo za razumevanje sodobnega političnega trenutka [00:30].

Glavni vsebinski poudarki pogovora obsegajo naslednja področja:

• Politična tranzicija in analiza strategij: Gost osvetljuje strukturne premike znotraj slovenskega političnega prostora. Posebej analizira odločitve Milana Kučana v času Golobove vlade, ki so po njegovem mnenju vodile v ideološko radikalizacijo in posledični povolilni neuspeh leve koalicije [04:36].

• Struktura in stabilnost nove vlade: Jambrek ocenjuje sestavo četrte vlade Janeza Janše kot programsko usklajeno skupnost močnih partnerjev [16:36]. Izpostavlja strokovno in politično inteligenco ključnih kadrov, kot so Matos, Logar in Vrtovec, ter poudarja, da njihova medsebojna odvisnost krepi koalicijsko stabilnost [37:13].

• Pravni vidiki ustavnih pritožb: V luči pobud za razveljavitev volilnih mandatov nekdanji predsednik ustavnega sodišča opozarja na odsotnost ustavnopravne podlage teh zahtev [17:24]. Arbitrarno poseganje v volilni izid bi po njegovem mnenju lahko sprožilo resno ustavno krizo [22:33].

• Zatiranje organiziranega kriminala: Pomemben del razprave je namenjen predlogu zakona o zatiranju organiziranega kriminala in korupcije ter vzpostavitvi specializirane enote Skok [29:18]. Jambrek izpostavlja nujnost delovanja te vertikale kot preventivne grožnje mednarodnim kriminalnim strukturam [32:17].

• Strateški pomen visokega šolstva: Gost kritično opozarja na vrzel v koalicijski pogodbi, ki ne obravnava neposredno reforme visokega šolstva in znanosti, kar prepoznava kot ključni sektor za razvoj nacionalnih elit [47:42].

Ogled intervjuja ponuja celostno, znanstveno in izkustveno utemeljeno perspektivo na sodobne ustavne in družbene procese v Republiki Sloveniji.

Avtorji novih prispevkov za slovenski pomladni program so že skozi vse lansko leto, pa še prej, govorili in pisali, da smo se ponovno znašli v času zgoščene zgodovine, ko svet in Slovenci v njem iščejo soglasje za razvojni obrat (Ž. Turk), za normalno in sproščeno Slovenijo (J. Janša), za suverenost sredi nove krize zahodne Evrope (B. Pahor), za kulturo življenja sredi demografske krize (J. Cigler Kralj) in za uvrščanje sredi globalnega spopada med demokracijami in avtokracijami (D. Rupel). Okoli sto avtorjev je na več kot tisoč straneh velike knjige v dveh delih odgovarjalo na konkretna vprašanja, ki jih zastavlja sedanji odločilni trenutek po volitvah 22. marca

Desno-sredinske parlamentarne stranke so izvolile predsednika Državnega zbora. Brez stranke Resnice podpisale koalicijsko pogodbo, skupaj z njo predlagale mandatarja za sestavo Vlade, Janeza Janšo, ki je bil v petek, 22. maja, izvoljen z 51 poslanskimi glasovi.[1] Ob izvolitvi je ponovil glavne cilje koalicijske pogodbe in napovedal partnersko sodelovanje z opozicijo, pod geslom » kdor ni proti nam, naj sodeluje z nami «. V času med splošnimi volitvami in izvolitvijo mandatarja je nova desno-sredinska koalicija v sodelovanju s stranko predsednika Državnega zbora predlagala tri zakone, ki določno sledijo zavezam koalicijske pogodbe.

Kot vse kaže, bomo kmalu v začetku junija pozdravili šestnajsto vlado Republike Slovenije.[2] O zapletenih domačih problemih in ukrepih (od varnosti in zdravstva do šolstva in kulture, predvsem pa financ), ki čakajo novo vlado, smo podpisniki tega pozdrava objavili veliko razprav, v katerih se razmišlja o težavah in možnostih zgoščenega zgodovinskega trenutka. Spomniti hočemo na vzore in vzornike, pravila in vrednote, ki naj bi utemeljevale poslanstvo vlade v prihodnjih mesecih in letih. Tako kot prva slovenska demokratična vlada iz leta 1990 in še nekatere vlade pozneje naj bi bila tudi Vlada 2026-2030 utemeljena na osamosvojitvi in na dosežkih narodno zavedne politične generacije[3], ki je prevzela duhovno in politično pobudo ob koncu hladne vojne in po razpadu komunizma v Sovjetski zvezi.

V obdobju globalizacije ter množičnih stikov ljudi različnih prepričanj in veroizpovedi je temeljni predpogoj miru v svetu in v Sloveniji kultura strpnosti, načelo dolžnosti in zlato pravilo: kar nočeš, da kdo stori tebi, tudi ti ne stori drugemu. V demokraciji naj prevladuje družbeni inženiring oblasti, ki naj ukrepa sorazmerno, zmerno in premišljeno, tako da povzroča čim manj škode ljudem in njihovim družinam. Politične voditelje, kot so bili Churchill, De Gaulle in Adenauer, navsezadnje tudi slovensko osamosvojitveno generacijo 1987 -1992 je odlikovalo to, da so imeli njeni prvaki pred očmi religiozne, etične in kulturne temelje judovstva in krščanstva, ki so oblikovali zahodno kulturo. Tudi danes naj bi bili vzor narodne in evropske državotvorne zavesti.

Svetovni mir, med drugim izid vojn v Ukrajini in v Iranu, je odvisen od konfrontacije med Vzhodom in Zahodom. Mirovna prizadevanja slovenske vlade bodo morala upoštevati prave izvore globalnih spopadov – razseljevanja in preseljevanja ljudstev zaradi pomanjkanja hrane in vode, množične in genocidne poboje zaradi državljanskih vojn, medetničnih in medverskih spopadov, pobijanja, terorizem in diktatorska nasilja, revolucije in državni udari. Govorimo o migracijah in demografski zimi evropskih držav, o njihovi obrambni odvisnosti od Amerike, o nesposobnosti poiskati po vzoru očetov ameriške ustave učinkovito kombinacijo notranje svobode in zunanje varnosti Evropske unije.

Novo vlado Republike Slovenije sestavlja pet parlamentarnih strank in pet političnih osebnosti, ki jim predsedujejo, v sodelovanju s stranko Resnica, ki ima predsednika Državnega zbora. Kot ekipa so že na začetku skupne poti prestali teste glede politične sposobnosti za politiko, ki je vizija, strategija in obrt možnega. Delovanje Vlade bo ne glede na programsko skladno koalicije neprestano pred poizkusi sistematičnega rušenja, medijske diskreditacije in iracionalnega protestništva. V teh primerih se bo treba spomniti na uvodno programsko soglasje in iskati rešitev na podlagi dejstev in argumentov, z dialogom, mediacijo in kompromisom.

Kako torej doseči, da vladna ekipa ostane do konca skupaj, da v praksi in z rezultatom izvede tisto programsko soglasje, ki v sedanjem zgodovinskem trenutku zagotavlja razvojni obrat Slovenije? Ali da ne razpade zaradi slučajne in nepredvidene okoliščine v trenutku nepremišljene presoje, kratkovidne prizadetosti ali osebne pristranosti?[4]

Tako, da se za blaginjo slovenske države in njenih državljanov, vedno prizadeva in doseže soglasje, ki presega partikularne interese. Vladi v nastajanju želimo modrosti, vztrajnosti in poguma ter pripravljenost za argumentirano vsebinsko sodelovanje.

Katedrala svobode

zanjo:

Peter Jambrek, Ernest Petrič, Alenka Puhar, Dimitrij Rupel, Ivan Štuhec, Žiga Turk, Tomaž Zalaznik

[1] Tako je bila vsaj na mandatarskem glasovanju izmerjena teža nove vladne pozicije proti novi opoziciji z večino 51 proti 36 poslanskim glasovom v 90 članskem parlamentu. En nepričakovani levo-opozicijski glas za novo desno vlado je neposredno po volitvah izmerjeno relativno zmago levega bloka z 29 proti 28 izvoljenim poslancem v resnici in psihološko obrnil na glavo: 36 proti 51 namesto 29 proti 28. Za obrat imata v končnici te demokratične igre zasluge oba glavna igralca – Golobova politična omejenost proti Janševi politični širini. Svoboda in SD (skupaj 35 glasov) bi s pritegnitvijo Demokratov in Resni.ce dobili za oblikovanje vlade potrebno večino 46 glasov - če bi se odpovedali Levici. Isto večino 46 glasov bi dobili, če bi levi trojček pridobil samo Demokrate. Samo Resni.ca ne bi bila dovolj. Ker so pa Demokrati zavračali koalicijsko Levico, je Golob v resnici za mandatarsko večino izbiral med Levico in Demokrati. Izbral je Levico, z vso pričakovano totalitarno, ideološko, programsko in oblastno aroganco. Tako da škorpijon, ki sredi reke samodestruktivno piči kačo, ki ga nosi na drugi breg, ni bil desni Janša, ampak levi Golob. Janšev izbor za Logarja in Stevanovića je bil programsko razumljiv, vendar močno obremenjen glede na osebni politični konflikt z vsakim od obeh posebej. Toliko v pojasnilo Golobove ožine in Janševe širine. Konec koncev bi se dvomesečni politični spopad, ki se je napeto in sproti, od koraka do koraka, odvijal med 22. marcem in 22. majem letos, lahko končal tako ali drugače, z več možnimi razpleti. Kot vedno, so se tudi tokrat dogajale nekatere stvari brez vednosti in načrta glavnih igralcev, slučajno in spontano. Recimo, ko je Eva Irgl bolj za šalo kot zares omenila, v splošno zabavo prisotnih, da bi bil Stevanović super predsednik poslanskega zbora. Šala ni bila samo posrečena, ampak se je tudi posrečila. Lapsus, naključje? Ne zmaguje tisti, ki si želi zmagati, ampak oni, ki ljubi igro.

[2] V istem času sta koalicija in vlada, ki opravlja do prisege nove vlade tekoče posle, podali nekaj sicer neuveljavljenih pobud: Predlagali sta oblikovanje »vlade narodne enotnosti« brez največje desno-sredinske stranke SDS. Osporavali sta verodostojnost stališč in obljub vodstev strank Demokrati, Resni.ca in SDS njihovim lastnim volilcem – da SDS ne bo oblikovala »šibke vlade«, da Demokrati ne bodo šli v koalicijo z Janšo ali Golobom, da Resni.ca ne bo šla v koalicijo z Janšo. Predlagali sta oblikovanje »tehnične vlade« in »tehničnega mandatarja« za dve leti in nato nove volitve. Vladna stranka pa je podprla ustavno pritožbo proti domnevno nepoštenim volitvam zaradi vpliva posnetkov izraelske obveščevalne agencije na volilce, z zahtevo po razveljavitvi volitev.

[3] Dimitrij Rupel je že večkrat poudaril in objavil misel o zgodovinski vlogi slovenske »velike generacije«, ki je, kot pravi tudi v pravkar izdani knjigi o Dobrih namenih, prevzela pobudo po razpadu komunizma v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Za dosežke naroda prispevata namreč volja in soglasje ljudstva, pa tudi vodstvo političnega razreda, ki daje pobude in predloge, tudi take, ki so v začetku nepriljubljeni, pa se dolgoročno izkažejo za nujne v skupno dobro. Tudi na predstavitvi knjige o Dobrih namenih so bili omenjeni, tokrat po abecednem redu Bavčar (Odbor za človekove pravice, Vojna za Slovenijo), Bučar (Skupščina, Ustava), Grafenauer (Nova revija), Jambrek (Ustava, plebiscit, Ustavno sodišče), Janša (Četverica, Vojna za Slovenijo, SDZS-SDS), Oman (Kmečka zveza), Peterle (Vlada), Pučnik (Demos), Rupel (Nova revija, SDZ, mednarodno priznanje, Stres (Komisija za pravičnost in mir), Šeligo (Društvo slovenskih pisateljev), Šuštar (Škofovska konferenca) in Zagožen (Poslanski klub Demosa). V času osamosvojitve sta se na pravem mestu in ob pravem času znašla tudi Kučan in Drnovšek, čeprav osamosvojitev in osvoboditev ni bila njuna »intimna opcija«, bila sta pa pomembna sopotnika in sodelavca. Konkretne programe za osamosvojitev in osvoboditev Slovenije so spodbujali ter s precej osebnega tveganja in poguma poganjali ljudje, ki so bili na vrhu in v središčih tedanjih državnih organov, parlamentarnih strank, javnih ustanov in civilnih skupnosti. Seznam ne bi bil popoln brez omembe političnega umora »dobrega človeka iz Negove« in predsedniškega kandidata Ivana Krambergerja 7. junija leta 1992.

[4] Vse to v izogib od vseh nasprotnih strani željeni in napovedovani ponovitvi Demosove samo-ukinitve po napol opravljenem poslu. Situacije, ki je Slovenijo stala naslednjih 35 let zaostajanja in nazadovanja mednarodnega uglkeda Slovenije, blaginje državljanov in demokratične ustavne ureditve.

Kot smo zapisali v dveh obsežnih knjigah velikega števila uglednih avtorjev z naslovom Soglasje za zgodovinski trenutek, menimo, da je prišel zgodovinski trenutek in da je nujno nacionalno soglasje.

Vendar podpisani zgroženi ugotavljamo, da se v slovenski javni prostor z najvišjih državnih položajev uvaja retorika in stanje duha, ki pritiče avtoritarnim režimom, ne pa moderni parlamentarni demokraciji. Obtožbe o veleizdaji, ki se še kar širijo tudi po koncu predvolilne evforije, niso le pravno neutemeljene, temveč nevarne za ustavni red. Veleizdaja je v kazenskem pravu striktno definiran pojem, ki se nanaša na nasilno rušenje ustavne ureditve ali ogrožanje neodvisnosti države, ne pa na razkrivanje političnih stranpoti ali korupcijskih tveganj. Če je veleizdaja razkrivanje največjih državnih skrivnosti sovražniku, potem je v primeru aktualnih slovenskih prisluhov najbolje varovana državna skrivnost konkretna in sistemska korupcija. Gre torej za razkrivanje te za državo najbolj pomembne skrivnosti sovražniku - v našem primeru slovenskemu narodu in vsemu ljudstvu te države.

V objavljenih prisluhih, ki so vznemirili vladajočo strukturo, ni bila izdana država. Razkriti so bili indici o hudodelstvih v krogu blizu predsednika vlade. Ki bi to spet rad postal, čeprav je lahko še naprej predmet izsiljevanja: na vlado naj bi se namreči zvahjali pritiski zaradi njene namere, da se pridruži mednarodni tožbi proti Izraelu. Če se je Golobova vlada tem pritiskom uklonila, to pomeni, da se isti pritiski lahko ponovijo. Kdor je enkrat klecnil pod pritiskom ali grožnjo, kakršno so za Golobovo vlado domnevno predstavljali objavljeni prisluhi, je postal talec izsiljevanja tudi v prihodnje. Poleg tega so mandat dosedanje vlade obremenjevali njeni koruptivni prijatelji in sodelavci, pa tudi nedokončani postopki pred KPK.

Tudi če bi bilo pridobivanje teh informacij plod naročenega raziskovalnega dela, gre v demokraciji za legitimno orodje nadzora oblasti, ne pa za “tuje vmešavanje” ali “izdajo”. Politično tekmovanje po naravi vključuje razkrivanje šibkosti nasprotnika; kdor v tem vidi državni udar, ne razume osnov pluralizma. Če pa razkritja korupcije niso nastala po domačem naročilu, so očitki slovenski opoziciji še toliko bolj nesmiselni.

Vztrajamo pri temeljnem civilizacijskem načelu Nullum crimen sine lege (ni zločina brez zakona - več spodaj). Pravne države in pravnih pojmov se ne sme zlorabiti za politikantske potrebe. Kot svobodomiselni državljani pozdravljamo vsako dejanje, ki prispeva k omejevanju korupcije. Institucije pozivamo, da raziščejo koruptivne prakse, ne pa da kolaborirajo s politiko, ki bi pozornost javnosti rada preusmerila na tiste, ki so takšne prakse razkrili.

Taka pravna država in profesionalne institucije so edini branik pred vrnitvijo v čase, ko je bila kritika vladarja razumljena kot zločin zoper državo.

***

NULLUM CRIMEN SINE LEGE

Ni zločina brez zakona. Pristojni organi bi morali, kot je navada v normalnih demokratičnih družbah, takoj, v 24 urah potrditi ali zavreči Golobovo obtožbo o veleizdaji.

Veleizdaja je kaznivo dejanje zoper najvišje organe oblasti, državno ureditev, varnost države. Sem spadajo na primer vohunjenje, poskus državnega udara, sodelovanje v vojni proti državi ipd. Veleizdaja se pojmuje za enega od najhujših zločinov. (Wikipedija)

Kdor s silo ali z grožnjo, da bo uporabil silo, ogrozi obstoj Republike Slovenije, ali tako poskuša spremeniti njeno ustavno ureditev ali strmoglaviti najvišje državne organe, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let. (Kazenski zakonik)

Med predvolilno kampanjo je predsednik vlade Golob vodjo opozicije Janšo obtožil veleizdaje. Obtožbe ni utemeljil ali ponazoril z dejstvi, ampak z domnevami. Seveda ni šlo za državo, ampak za konkurenco na parlamentarnih volitvah. Čeprav Golobove obtožbe niso bile utemeljene, ampak so bile, kot bi rekel Thomas Luckmann, kontrafaktične, so škodovale slovenski politični opoziciji; danes pa škodujejo procesu sestavljanja vlade oz. koalicij. V tem procesu se nesmiselne obtožbe nadaljujejo, spremljajo pa jih še nastopi Golobovih privržencev, kot je krog Ota Lutharja in Tineta Hribarja.

Vzemimo vohunjenje. Ali je mogoče Janšo obtožiti vohunjenja - ko se je pa izkazalo, da gre za objavo kritičnih izjav oseb, ki ne podpirajo vlade Roberta Goloba. Izjave bi se prej skladale z očitki, ki so se s strani opozicije in na račun Golobove vlade pojavljali med kampanjo. Kritične izjave in očitki na račun vlade so bolj ali manj vsakdanja praksa vseh opozicijskih sil v vseh kampanjah oz. volitvah v demokratičnih državah. Da kritične izjave in očitki na račun vlade pomenijo vohunjenje, je izvirna domislica Roberta Goloba. Toda Golob se pri svoji obtožbi vodje opozicije ni ukvarjal z očitki in kritičnimi izjavami oz. z njihovimi avtorji, ampak z njihovimi zabeleževalci/zapisovalci, tako rekoč z nekakšnimi posredniki, kronisti oz. novinarji, pri čemer naj bi to bili tujci, po možnosti iz Izraela in po možnosti morilci Palestincev v Gazi. To je seveda propagandistična domišljija. Nekoč sta za pomoč pri volitvah poiskala tudi Milan Kučan in Janez Drnovšek. Slednji je za svetovalca najel francoskega Jacquesa Seguelaja, ki se je proslavil z volilno zmago Françoisa Mitterranda. In jasno Janeza Drnovška. Seguela in vsi tuji svetovalci so se “vmešavali” v slovenske volitve.

Golobovi privrženci mirno trdijo, da je bila veleizdaja slovenske korupcije povezana z Netanjahujem, Trumpom, obveščevalno službo Mosad ali nemara z obiskom obskurne organizacije, ki se imenuje Black Cube (Črna Kocka?). In da je povezana, veleizdaja namreč, s pobijanjem Palestincev, kot domnevajo predvsem v nevladnih organizacijah, seveda brez resnega dokaza. Domneva je bila dovolj za pospešek kampanji Roberta Goloba, iz katere izhaja njegovo samoumevno pričakovanje, da bo vladal še naprej. Če gre res za vmešavanje tujine v slovenske politične procese, potem bo bistrejši opazovalec tega dogajanja nemara sklepal, da sta “prisluha” Klemenčičevi in Švarc-Pipanovi le manjši del gradiva prisluškovalcev, in da jih je nemara zaustavil sam Robert Golob s tem, da se je odpovedal tožbi Izraela, ki jo je pred ICJ sprožila Južna Afrika?

Še nekaj o vohunjenju. Nina Klemenčič in Dominika Švarc-Pipan sta v svojih izjavah pripovedovali o korupciji v vrhovih slovenske oblasti. Iz Golobove obtožbe/obsodbe bi bilo mogoče sklepati, da so trditve o korupciji oblasti najvišja državna skrivnost, katere objava (izdaja) je veleizdaja. Golob razkritje korupcije v aktualni vladi in pri sebi doma imenuje veleizdaja. Z eno potezo je želel prikriti svojo korupcijo in obtožiti konkurenco.

To, kar so zabeležile kamere pri gospeh Klemenčičevi in Dominiki Švarc Pipan, naj bi bila veleizdaja, ki naj bi bila začinjena z zarotniško pomočjo tujine. Čudna zgodba, celo za tiste, ki znajo razstaviti in sestaviti Rubikovo (ne Črno) kocko. Morda bi gospod Golob vsaj po malem pokazal, kako delujejo te kocke? Seveda nič od vsega tega, kar je mogoče dognati z zdravim razumom, ne spominja niti na državni udar, niti na sodelovanje v vojni zoper Slovenijo ali zoper ustavno ureditev. Vojno zoper Slovenijo je pred petintridesetimi leti sprožil Milošević. In slovenska velika generacija, v kateri je eden najbolj vidnih članov Janez Janša (ne morda Tine Hribar, kot smo slišali na nacionalki pri Marcelu) je v tej vojni zmagala.

Ali to drži?

Na neki način ne drži, kajti Slovenija je bila nekoč jugoslovanska socialistična republika, kar pomeni, da je bila del jugoslovanske socialistične republike; vendar je bila v bistvu komunistična monarhija. V monarhijah (diktaturah) je vsaka beseda zoper oblast veleizdaja. Pogoj za zunajsodno obtožbo s strani Goloba o Janševi veleizdaji, je monarhična ureditev Slovenije. Seveda smo v Sloveniji zmagali republikanci (in celo sprejeli demokratično ustavo), toda monarhija se je vrnila. Slovenski dosmrtni monarh je Milan Kučan, ki nikoli ni zares sestopil z oblasti. Kučanova monarhija deluje praktično ves čas po letu 1945, zelo učinkovito pa (s krajšo pavzo leta 1991) po letu 1993, še bolj učinkovito po letu 2008.

Bistvo monarhije je izrekla tudi aktualna predsednica Pirc-Musarjeva, ki je izjavila, da bo dala mandat za vlado Golobu, ne pa “veleizdajalcem”, ki so razkrili korupcijo v vrhovih slovenske oblasti.

Robert Golob pravi, da se v telefonskih klicih, ki mu brnijo vse dneve po volitvah (ali pred njimi) ponavlja beseda veleizdaja. V našem spominu pa se ponavlja stavek iz rimskega prava Ni zločina brez zakona (Nullum crimen sine lege), ki pomeni da zločinstva ne moremo obesiti nekomu, ker si to želimo ali ker nam to ustreza, ampak ker je njegovo dejanje kaznivo po zakonu. So kritične izjave o vladi ali njihovo objavljanje kaznivi po zakonu? Je kritika slovenske vlade, če prihaja iz inozemstva,nezakonita? Je kdo iz inozemstva skušal zrušiti slovensko državo? Zanimivo, da je Golob Janši očital prizadevanje za oblast. Sprašujem, kaj sta politika in volilno tekmovanje drugega kot prizadevanje za oblast. V monarhijah volitev ni, ali jih organizirajo tako, da nihče ne bi ogrozil monarha. Igor Omerza je to prikazal v več kot dvajsetih knjigah o Udbi. Njegova najnovejša knjiga govori, kako je Slovenija sodelavko Udbe (Marto Kos) vrinila v evropsko vlado. Glede na pisano sestavo evropskih ustanov in glede na mobilizacijo njenih monarhij je povsem mogoče, da bo njena presaditev uspešna in celo trajna.

Slovenija in Slovenci smo se znašli v zagatni situaciji. V prijateljskem pogovoru v okviru Katedrale svobode smo razmišljali o različnih političnih kombinacijah. Med možnostmi mislimo, da ima prednost zlasti razvojna in programsko desno-sredinska koalicija med Janševo SDS, Vrtovčevim trojčkom, Logarjevimi Demokrati in Stevanovićevo Resnico - ki bi bila tudi najbližja idejam, ki so jih poudarile raziskave naše knjige o Soglasju za zgodovinski trenutek. Nobene koristi ne vidimo v ponovitvi volitev. Izhod vidimo v morebitni veliki koaliciji med Janšo in Golobom ali nemara v tehnični vladi, ki bi jo lahko vodili Matej Avbelj, Mojmir Mrak ali Janez Šušteršič.

Dimitrij Rupel,
Peter Jambrek,
Ernest Petrič,
Alenka Puhar,
Žiga Turk,
Ivan Štuhec,
Tomaž Zalaznik

V nedeljo odločamo, ali naj gre Slovenija naprej po poti, po kateri se opoteka Golobova vlada ali naj izbere spremembo.

Vlada je bila slaba. Izvajala je ideološke reforme zdravstva, ki so podaljšale čakalne vrste in ogrozile dostop bolnih do oskrbe. Politizirala je policijo in pravosodje, podredila si je večino medijev, slabšala je pogoje gospodarjenja, komplicirala je z birokracijo. Dvigala je davke, ampak za več denarja nismo dobili boljših storitev.

Vlada je ogrožala mednarodno kredibilnost države, se oddaljevala od zahodnih zavezništev in vrednot ter celo posredno izkazovala simpatijo mednarodnemu terorizmu. Imenovanje sodelavke nekdanje UDBE za evropsko komisarko je droben simbol odmika od evropske poti. Golobov mandat je eden tistih, ki od leta 2008 dalje povzročajo razvojno stagnacijo države. Med tem nas dohitevajo in prehitevajo tisti, ki so bile nekoč daleč za nami.

Skozi volilno kampanjo so dominantni mediji dnevno proizvajali in dajali pozornost ekscesom in aferam, da bi odvrnili pozornost od razprave o napakah Golobove vlade. Na prvi pogled sta aferi tudi zadevi s prisluhi na vrhu Svobode in video posnetki, v katerih domači insiderji tujcem razkrivajo umazanije kapitalsko-politične elite. Ampak sta več kot to.

Nihče več si ne more zatiskati oči pred dejstvom, da je slovenska država ugrabljena in je korupcija endemična; da se vrata odpirajo prek osebnih povezav, da so nekateri posamezniki nedotakljivi, da se za majhen honorar, 10%, vse uredi. Da se o zadevah ne odloča na vladi, v parlamentu ali na prostem trgu, ampak nekje v senci. Ljudstvu delijo podkupnine v obliki vinjet, božičnic in dvigov minimalnih plač, da bi v ozadju nemoteno tekli sumljivi posli.

V kontekstu posnetkov je slabo delo vlade bolj razumljivo. Oblast dela zase, ne za državljane. Ne za bolnike, ampak za zasebne dobavitelje javnemu zdravstvu. Ne za informiranost ljudi, ampak za zavajanje ljudi preko medijev. Zato so prepovedali Tarčo.

Oblast, ki je obremenjena z lumparijami, je izpostavljena tujemu izsiljevanju. Država, ki ima oblast izpostavljeno izsiljevanju, ni suverena in ne sprejema suverenih odločitev. Kje vse so še posledice, lahko samo ugibamo.

Politiki niso svetniki. Si pa gledajo pod prste. Med mandatom, še bolj pa, ko se oblast zamenja. Kot se voda v ribniku usmradi, če se ne menja, tako se oblast skvari, če je predolgo v rokah enih in istih, če se počutijo preveč varne, če se jim zdi, da so edino oni poklicani biti oblast.

Zato pozivamo volivce, da glasujejo proti druščini, ki Slovenijo skoraj brez prekinitev obvladuje že od leta 1945.

Pozivamo volivce, da glasujejo proti korupciji, za spremembo!

Za Katedralo svobode:

Peter Jambrek

Alenka Puhar

Dimitrij Rupel

Ernest Petrič

Ivan Štuhec

Žiga Turk

Tomaž Zalaznik

Povezava do 1. knjige:
https://www.druzina.si/knjiga/soglasje-za-zgodovinski-trenutek

Povezava do 2. knjige:
https://www.druzina.si/knjiga/soglasje-za-zgodovinski-trenutek-2

Z nakupom boste pomagali kriti stroške objave; avtorji so se honorarju odpovedali.

Spoštovani!

Edvard Kardelj je menda enkrat rekel, s knjigo nad knjigo. To je bilo takrat, ko je partija nadzorovala tiskarne in je šla nad knjigo z bajonetom.

Mi tule danes gremo s knjigo nad TikTok, Instagram in vlado, ki pravo, vladne medije in vladne nevladne organizacije zlorablja za oviranje političnih nasprotnikov.

Na Katedrali z zaskrbljenostjo opazujemo degradacijo predvolilnega procesa. Namesto soočenja mnenj o preteklih dosežkih in prihodnji smeri, je javni prostor zasičen s škandali, senzacionalizmom in osebnimi diskreditacijami.

Boris Johnson je temu rekel strategija mrtve mačke, pač vržeš mrtvo mačkov prostor in vsi govorijo samo še o njej. Steve Bannon govoril o tem, da preplaviš javni prostor z greznico in tako ustvariš informacijski kaos, da bi se izognil resni razpravi.

Takšen pristop vladnih medijev in vladnih nevladnih organizacij ni le intelektualno podhranjen, temveč spodkopava temelje demokratične legitimnosti.

Med tem, ko se ukvarjamo mačkami in greznico, ko stari svet okrog nas razpada, se Slovenija sooča z resnimi strukturnimi izzivi, ki zahtevajo odgovore, temelječe tako na empiričnih dejstvih in na jasnih idejnih izhodiščih na treh področjih.

Strukturni izzivi

• Demografska in fiskalna vzdržnost: Potrebujemo realne rešitve za vprašanja kulturnega, demografskega in ekonomskega preživetja slovenskega naroda, ki ne bodo obremenile prihodnjih generacij ne z demografskimi, ne s finančnimi hipotekami, kot se je to dogajalo zadnja štiri leta.

• Gospodarska konkurenčnost: Čas je za razpravo o deregulaciji, debirokratizaciji in davčni politiki, ki spodbuja ustvarjanje dodane vrednosti namesto njene redistribucije. Gospodarstvo in delovni ljudje ne sme biti še štiri leta sovražnik ljudstva.

• Vladavina prava in institucionalni red: V tem mandatu nismo imeli vladavine odlokov, zakonov in poslovnikov, ampak vladavino večine. Zahtevamo jasne zaveze k spoštovanju demokratičnih tradicij, ustavnih načel in krepitvi institucij, ki so branik pred avtoritarizmom.

Tri ključna vprašanja

Tri ključna vprašanja teh volitev pa presegajo posamična programska izhodišča.

Najprej gre za vprašanje soglasja o naši temeljni identiteti in prihodnosti: ali bo Slovenija svojo identiteto utrdila kot moderna, zahodna in podjetna država Srednje Evrope, zavezana demokraciji, vladavini prava in tradiciji zahodnoevropskega humanizma, ali pa bo drsela nazaj v politične vzorce in miselno zaprtost Balkana in neuvrščenih, kjer namesto argumentov odločajo klientelizem, korupcija in avtoritarna miselnost.

Drugič, gre za vprašanje o tem, ali je bila Slovenija zadnja štiri leta vodena dobro in si garnitura zasluži še en mandat, da konča zastavljeno delo, ali pa je tam, kjer je aktivno upravljala, delala škodo (npr. zdravstvo, policija, dolgotrajna oskrba, davki, gospodarstvo), kar pa je pustila pri miru, pa je po inerciji za silo delovalo (šolstvo, znanost).

Tretjič, gre za oceno programov, ampak ne programov vlade: vlado ocenjujemo po narejenem, ne po obljubah. Gre za oceno programov opozicije.

Ali bo Slovenija prijazna do tistih, ki ustvarjajo, ali do tistih, ki trošijo? Ali bo zviševala davke, ali bo optimizirala porabo? Ali bo socialno pomagala tistim, ki se trudijo, pa so imeli smolo, ali bo pomagala tistim, ki se jim ne ljubi in izkoriščajo socialno državo? Ali bo korekten član mednarodnih povezav in zavezništev, ali pa bo držala figo v žepu.

Skratka

O tem si želimo ostre in vsebinske diskusije. Naj gre Slovenija naprej, nazaj, ali pa naj stopica na mestu. To je namreč tisto, o čemer bi morali odločati volivci, ne pa o tem, koliko jim je kateri od politikov na videz simpatičen.

Kako naprej, okrog česa potrebuje soglasje naša prihodnost, to je v pričujoči knjigi.

V Novem mestu je potekala okrogla miza z naslovom “Soglasje za zgodovinski trenutek”, na kateri so Peter Jambrek, Dimitrij Rupel in Gregor Macedoni analizirali trenutno politično in družbeno stanje v Sloveniji. Razprava je temeljila na nedavno izdanem istoimenskem zborniku.

Ključni poudarki razprave:

• Sistemska blokada in odsotnost vizije: Župan Gregor Macedoni je opozoril na “pasivizacijo” družbe in kratkoročnost političnih ciklov, ki ne presegajo dveh let. Poudaril je, da v Sloveniji prevladuje mentaliteta prerazdeljevanja pred ustvarjanjem, kar zavira razvojne preboje [07:45].

• Kriza institucionalne hrbtenice: Dr. Peter Jambrek je diagnosticiral “razsulo” v ključnih državnih resorjih, od zdravstva do policije. Opozoril je, da država ne deluje več kot servis državljanov, ampak se sooča s profesionalnim nazadovanjem institucij [01:02:20]. Kot primer je navedel romsko problematiko na Dolenjskem, ki jo vidi kot simptom odpovedi varnostnega in socialnega sistema [01:03:14].

• Geopolitična marginalizacija: Dr. Dimitrij Rupel je izpostavil, da Slovenija v mednarodnem prostoru izgublja svojo nekdanjo težo. Opozoril je na neustrezno zunanjo politiko, ki se ne zaveda lastnih nacionalnih interesov v zaostrenih razmerah med vzhodom in zahodom [01:10:45].

• Dvom v temelje državnosti: Govorniki so izrazili skrb nad naraščajočim javnim dvomom o smiselnosti slovenske osamosvojitve in državnosti, kar simbolizirajo poteze, kot je bila ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve [40:51].

• Rešitev v krepitvi strank in regij: V razpravi je bilo izpostavljeno, da potrebujemo močne politične stranke z jasnimi programi, namesto “šibkih politikov”, ter nujno regionalizacijo države za sprostitev razvojnih potencialov izven centra [58:02].

Sklepna misel razpravljavcev je bila, da se Slovenija nahaja v “zgodovinskem trenutku”, ki zahteva trezen premislek in ponovno vzpostavitev nacionalnega soglasja o temeljnih razvojnih vprašanjih [01:21:48].

Dogodek, ki ga je gostila Alma Mater Europaea, je potekal v okviru izdaje zbornika Soglasje za zgodovinski trenutek in je obravnaval vprašanje slovenske strateške drže v dobi globalne zgodovinske zgostitve.

Ključni poudarki razprave, z vidika potrebe po razvojnem in idejnem preobratu:

• Zamujeni Zgodovinski Trenutek: G. Turk ugotavlja, da Slovenija ni izkoristila »zgoščenega časa« radikalnih reform po padcu železne zavese [01:03:06]. Za razliko od drugih uspešnih postkomunističnih držav je Slovenija ohranila elite, vrednote in institucije prejšnjega sistema, kar se kaže v počasnem razvoju. Za uspešnost so nujne meritokracija (pozitivna selekcija) in funkcionalne institucije [01:10:52].

• Ohranjanje Osnovnega Konsenza: G. Rupel poudarja, da je edina nedotakljiva in temeljna vrednota slovenske države osamosvojitev [01:26:23]. Opozarja na politično vprašljivost osamosvojitve in kritizira zlorabo pojma »soglasje«, ki v monopartijskem smislu pomeni avtokratsko, 100-odstotno enotnost [01:38:32].

• Geopolitična Moč in Odvisnost: G. Lotrič poudarja, da je ključnega pomena ohranitev transatlantske zaveze (NATO, EU) in zahodnih vrednot [01:18:55]. Opozarja na ekonomsko odvisnost od Kitajske, kjer uvoz strateških surovin presega izvoz v razmerju 7:0,3 milijarde, kar slovensko industrijo drži v krhki odvisnosti [01:22:16]. G. Turk dodaja, da je edina pot za premostitev razkoraka med etično pravičnim in geopolitično realnim (npr. Ukrajina) gradnja lastne industrijske, vojaške in idejne moči [01:37:04].

• Nujnost Decentralizacije kot Političnega Projekta: G. Lotrič in rektor Toplak zagovarjata decentralizacijo in uveljavitev pokrajin [01:21:40] kot ustavno zavezo in edini način za prekinitev neproduktivne centralizacije, ki duši gospodarski in družbeni razvoj obrobnih regij [01:06:58].

• Propagacija Vzporednih Svetov: G. Potočnik kritizira ekstremni centralizem in visoke davke [01:56:06], ki zmanjšujejo svobodo in s tem razvojni potencial posameznika. Predvideva, da se bo zaradi neasimiliranega priseljevanja in neučinkovitosti centralnih javnih sistemov (šolstvo, zdravstvo) družba naravno premaknila v zasebne, »vzporedne svetove« (zaprte soseske, zasebne storitve) [01:51:42], saj država ne zmore več zagotoviti standardne kakovosti in varnosti.

Povzetek pripravil Google Gemni.

Katedrala svobode vabi na okroglo mizo

Soglasja in nesoglasja v zgodovinskem trenutku,

ki bo potekala v torek, 16. decembra ob 16. uri v Veliki predavalnici Univerze v Novem mestu, Na Loko 2, Novo mesto.

Dogodek bo posvečen razpravi o izzivih, ki jih odpira obsežna publikacija Soglasje za zgodovinski trenutek, ki jo je izdala Katedrale svobode in v kateri je svoje prispevke objavilo 74 avtorjev in njenemu nadaljevanju, novi izdaji, ki je pred izidom, v kateri 34 avtorjev predstavlja nove prispevke za slovenski pomladni program.

Nahajamo se v prelomnem obdobju geopolitičnih napetosti, tehnoloških prebojev, kulturnih in ideoloških razcepitev, ...

Vprašanje je, kako se soočiti z razhajanji in kje lahko kot družba najdemo soglasje za oblikovanje naše prihodnost – tako v Sloveniji kot svetu.

Sodelovali bodo:

Peter Jambrek,
Gregor Macedoni,
Dimitrij Rupel,
Žiga Turk,
Tomaž Zalaznik.

Univerza Alma Mater Europaea in Katedrala svoboda vabita na okroglo mizo Soglasja in nesoglasja v zgodovinskem trenutku , ki bo potekala v ponedeljek, 24. novembra, ob 18. uri v Veliki predavalnici Univerze Alma Mater Europaea, Slovenska ulica 17, Maribor.

Dogodek bo posvečen razpravi o temah, ki jih odpira obsežna publikacija Soglasje za zgodovinski trenutek, izdana marca 2025, z več kot 800 stranmi poglobljenih razmišljanj o izzivih sodobnega časa.

Po pozdravnem nagovoru rektorja Univerze Alma Mater Europaea prof. dr. Ludvika Toplaka, bodo gostje omizja združili poglede na svet v prelomnem obdobju, zaznamovanem z geopolitičnimi napetostmi, tehnološkimi preboji, okoljskimi vprašanji in kulturnimi razcepitvami, ter osvetlili, kje lahko kot družba najdemo soglasje in kako se soočiti z razhajanji, ki oblikujejo našo prihodnost – tako v svetu kot v Sloveniji.

Vljudno vabljeni!

MODERATOR: dr. Ivan J. Štuhec

GOSTJE OKROGLE MIZE:

• Marko Lotrič

• prof. dr. Dimitrij Rupel

• prof. dr. Žiga Turk

• dr. Federico V. Potočnik

To preprosto pismo pošiljam osebnostim (gospem in gospodom), o katerih sem že kdaj pisal; kolegom in prijateljem, ki sem jim tupatam poslal kakšno pismo ali sporočilo, z njimi govoril, tudi prepiral; ali ljudem, ki jih želim imeti za prijatelje, pa naj bodo politiki (tudi predsedniki ali člani vlade, strank, profesorji, pisatelji)… Pozornim in dobronamernim ljudem.

Navdih za to pisanje je knjiga nekdanje ameriške državne sekretarke Madeleine Albright Memo to the President Elect (Opomnik za predsedniškega kandidata). Bistvo sekretarkinega prijema, ki sem ga uporabil tudi za svojo novo (menda že petinosemdeseto) knjigo, je v tem, da je bil “opomnik” objavljen pred volitvami (2008) in je bil namenjen njihovemu zmagovalcu ne glede na izid, torej bodisi demokratskemu bodisi republikanskemu (Obama: McCain) kandidatu. Tukajšnje pismo seveda ni knjiga, ampak kratek komentar. Knjiga sledi, ko se bo kakšna založba odločila zanjo (čeprav je danes vse manj možnosti za objavljanje kritičnih knjig).

Glede na to, da stanujem v očarljivi ljubljanski soseski ob Ljubljanici in glede na to, da relativno pogosto obiskujem Gorenjsko in Primorsko (pri čemer se ne morem izogniti pripombi, da sem si leta 1990 in 1991 precej prizadeval, da bi Slovenija postala samostojna in neodvisna), moram iskreno izjaviti, da živimo v čudoviti deželi, tako rekoč v raju na zemlji. Problem vidim v tem, da se pri vsem tem komajda kdaj zavemo, da živimo slabše, kot bi lahko; da z našo primerljive države živijo bolje in da bi Slovenija lahko živela bolje.

Leta 1992 je nekdanji svetovalec ameriškega predsednika za nacionalno varnost Zbigniew Brzezinski v Bologni izjavil, da imajo najboljše izglede za članstvo v EU Češka, Madžarska, Poljska in Slovenija. Te države je imenoval “Evropa II”. Vendar je kmalu zatem Slovenija začela zaostajati, leta 1997 pa je izpadla iz prvega kroga širitve Nata. Konec tistega leta so se naše možnosti popravile, saj so bile v Luksemburgu za članstvo v EU predlagane Češka, Estonija, Madžarska, Poljska, Slovenija in Ciper.

Ne glede na to, kdo bo postal predsednik slovenske vlade prihodnje leto, bo moral poskrbeti za bistvene izboljšave na področjih, kot so zdravstvo, migracije, prometna infrastruktura (gneča na cestah), proračunski primanjkljaj, davki, šolstvo in mediji. Nepremišljena je tudi zunanja politika, saj je priznanje Palestine v bistvu pomenilo podporo Hamasu; pri čemer je bila Slovenija navezala diplomatske odnose z Ramalo že leta 1907. Nepremišljene so tudi obsodbe Judov/Izraelcev, katerih vlada zaradi ugrabitve talcev in napada palestinskih teroristov, ki so vodeni iz Irana, izvaja nesorazmerne sankcije v Gazi. Tu pa se dotikamo enega največjih slovenskih škandalov, ki je povezan s pranjem iranskega denarja v Ljubljanski banki in zaradi katerega ni bilo nobenih sankcij. Z milijardo dolarjev, ki so ga (kljub mednarodni prepovedi) udobno naložili v Ljubljanski banki, so Iranci financirali različne teroristične organizacije. O tem podrobno piše Rado Pezdir, ki je - s pomočjo Igorja Omerze - razkrinkal tudi manipulacije in kazniva dejanja Udbe pri tihotapljenju njenega (ali partijskega) denarja v Ameriko, Avstrijo, Italijo, Nemčijo, Švico itn. Problem je seveda v tem, da se ta denar postopoma in nenadzorovano vrača v slovensko politiko.

O drugem velikem mednarodnem škandalu ne vemo veliko, čeprav je ravno danes o njem poročala ljubljanska televizija. V mislih imam dva ruska vohuna, ki ju je Slovenija - potem, ko sta nadvse uspešno delovala v Sloveniji (verjetno pa tudi širše) - izročila Putinu. To gotovo ni bila oblika pomoči Ukrajini, ki so si jo z obiskom v Kijevu ob ruskem napadu predstavljali Fiala, Janša in Morawiecki leta 2022.

In tu smo pri glavnih težavah slovenske zunanje politike, ki si v program letošnjega (dvajsetega po vrsti) Blejskega foruma ni upala zapisati imen njegovih ustanoviteljev Janeza Janše in pisca teh vrstic. V slovenskih medijih mrgoli predsodkov zoper Ukrajino, med njimi je bila znamenita izjava, da je Ukrajina “vojno že izgubila”, sicer pa so poteze slovenskega ministrstva strankarske in enostranske. Med njimi je bil - na pobudo ljubljanskega župana, čigar zveze segajo do Moskve - na neki način duhoviti preklic prepovedi vstopa Fajonove in Pirc-Musarjeve v Republiko srbsko. Svojevrstne rešitve so segle vse do Evropske komisije, ki po novem vsebuje osebo, ki je ne tako daleč nazaj sodelovala z Udbo.

Slovenska zunanja politika bi se morala trdneje in bolje povezovati tako z ZDA kot z Natom in Evropsko unijo, znotraj te (ne zunaj nje) pa z državami Višegrajske četverice. Glavna usmeritev Slovenije pač mora biti pro-zahodna, vse bolj ali manj duhovite asociacije na neuvrščeno politiko pa bi morali brezpogojno izključiti. Osebno težko prenašam medijske komentarje, ki izražajo iranske in ruske simpatije. Naj na prihodnjih volitvah zmaga kdorkoli, bo omenjene težave treba odpraviti in današnjo politiko spremeniti. Da se je treba pripraviti na obrambo slovenskih nacionalnih interesov, je jasno.

Tudi če bom moral knjigo o 34 svetovnih diplomatih (od Metternicha do Talleyranda, od Ribbentropa do Molotova in od Genscherja do Lavrova) objaviti na lastne stroške, bom en izvod poslal prihodnjemu zunanjemu ministru oz. ministrici. V knjigi objavljam “dolgi telegram” Georgea Kennana, “dvojni govor” Andreja Kozireva in odlični nastop Daniela Frieda v Talinnu leta 2022. V knjigi je skoraj vse, kar moramo vedeti o containment in o détente. Détente je nekaj takšnega kot sprava. Sprava pomeni tudi kesanje in opravičilo, vendar - če se vrnemo na Rog 8. julija 1990 - tistih, ki jim je prejšnji režim dolgoval opravičilo in kesanje, tam ni bilo. Vseh ujetnikov, pobitih leta 1945, še pokopali niso. Brez sprave (kohabitacije) se bo zaostajanje nadaljevalo.

S spoštovanjem!

Prof. dr. Dimitrij Rupel

Subscribe now

Neobjavljeni odgovor na pismo Žive Vidmar

(Živa Vidmar, “Izjava o strateški in civilizacijski uvrščenosti Slovenije”, Sobotna priloga Dela, 16. avgusta 2025.)

Sedem urednikov Soglasja za zgodovinski trenutek s pismi in članki skrbi, da na knjigo ne bi pozabili. Vidmarjeva se knjige ni upala lotiti, ampak je izbrala njena posamezna sporočila in jih opremila s svojo antisoglasno in antizgodovinsko ideologijo. Bistvo je seveda opis aktualne krize in napoved njenega konca. Če je res, da smo gospodarsko na repu EP. Brzezinski nas je leta 1992 dal med prve štiri nove demokracije (Češka, Madžarska, Poljska, Slovenija).

Gospa Vidmarjeva si je v svojem najnovejšem spisu zastavila težko in tako rekoč nerešljivo nalogo. V stotih vrsticah oz. 4.000 znakih je s hitrimi potezami odklonila in razvrednotila knjigo Soglasje za zgodovinski trenutek, ki vsebuje okrog dva milijona znakov in preko 70 prispevkov 76 avtorjev, katerih akademske in druge titule so nesporne doma in na tujem. Pri tem je naredila veliko napak, se zmotila glede nespornih strokovnih izrazov, neumestno in nerazumljivo definirala svojo državo in njeno zgodovino, predvsem pa je bila nedostojna do kolegov in bralcev. Papir, na katerem so natisnili njenih sto vrstic s 4.000 znaki je obsodila na usodo, ki doleteva večino manj zanimivega potiskanega papirja, da namreč vanj zavijajo solato. Zavedam se, da sem s tukajšnjim pisanjem prispeval k pomenu njenega besedila, to pa je bil tudi moj pomislek, predno sem se lotil tega odgovora. Svoje opazke bom navajal po vrsti.

Gospa Vidmarjeva pripisuje našo izjavo “cvetoberu slovenske desnice, ki se vedno bolj pogreza v desni neoliberalni fundamentalizem”. Gospa je pozabila, da je “desnica” (pravilneje “desna sredina”) uradna oznaka večine konservativnih strank v Britaniji, Franciji, Italiji, Nemčiji, na Poljskem, ZDA itn. in da se tam iz te oznake nihče ne norčuje. Nato je pozabila, da je nekdanji jugoslovanski komunistični režim označeval opozicijo in oporečnike z “meščansko desnico”, kar je doletelo tudi pisca teh vrstic in kar pomeni, da se gospa Vidmarjeva ujema z besednjakom, ki ga ni mogoče imenovati drugače kot mračnjaškega, primerjati pa ga je mogoče kvečjemu z ruskim predsednikom Putinom.

Gospa Vidmar pravilno domneva, da je slovenska nacionalna identiteta utemeljena na tradicijah Zahoda, kamor spadajo tudi EU, Nato in OECD. Stvar ni preprosta, ampak ima zgodovino: O prvem vstopu slovenskih prednikov v krščanstvo in vključitvi v zahodno civilizacijo poroča Conversio Bagoariorum et Carantanorum (slov. Spreobrnjenje Bavarcev in Karantancev). O tem obširno pišeta Bogo Grafenauer in Peter Štih. Krščanstvo in krščanske cerkve so se v Karantaniji pojavili konec 8. stoletja. O tem prelomnem času (ki se dotika cesarstva Karla Velikega) poroča tudi Krst pri Savici Franceta Prešerna.

Kljub temu, da so se cerkvena in verska vprašanja potem pogosto prepletala s političnimi, socialnimi (fevdalizem, kapitalizem, socializem) in nacionalnimi vprašanji (germanizacija, italijanizacija…), se je pri Slovencih komaj kdaj postavljalo vprašanje oddaljevanja od bistva zahodne civilizacije. To velja za Sveto rimsko cesarstvo, za Habsburžane ali Celjske grofe, za protestantizem, kmečke upore, za Ilirske province, za Avstro-Ogrsko in celo za prvi polčas Jugoslavije (pred II. svetovno vojno).“Zahodna civilizacija” je prišla na slab glas po zaslugi socialistične revolucije, komunistov in Sovjetske zveze. Vrhunec protievropske civilizacije je predstavljalo Gibanje neuvrščenih, ki je državo prestavilo v območje, ki je zanikalo oznake “zahodno”, “evropsko” in “kapitalistično”.

Popolnoma pa je gospa zgrešila svojo tarčo, ko je zapisala: “ena temeljnih tradicij Zahoda po letu 1945 je antifašizem”. Kateri “Zahod” je mislila, ne pove. Jugoslovanski “Zahod”, ki je brez sodišč pobijal svoje ideološke nasprotnike, organiziral montirane procese, pošiljal v zapore nič hudega sluteče avtorje (kot sta bila Pučnik in Đilas), cenzuriral in preganjal Kocbeka, organiziral tisočglavo Udbo? Se je za ta posel izučil pri Antiimperialistični fronti med 26. aprilom in 22. junijem 1941, ali pri sovjetski likvidaciji 22.000 Poljakov v Katynskem gozdu?

Naslednja trditev gospe Vidmarjeve je, da so avtorji Izjave o strateški in civilizacijski uvrščenosti Slovenije “izšolani cijevski kadri” bila zabavna, če ne bi bila smešna. Enkrat samkrat v svoji veleposlaniški karieri 1997-2000 sem obiskal direktorja agencije CIA Georgea Teneta, kjer sem se izšolal v eni sami uri. Mož je bil vsestransko informiran o jugoslovanski krizi, izobražen in zabaven, ne tako kot kot gospa Vidmar.

Čisto posebno poglavje predstavlja seznam “vrednot Zahoda” pred 2. svetovno vojno: “imperializem, kolonializem, antikomunizem, kapitalistični fašizem, nacional socializem in klerofašizem… pa še ameriška moška demokracija, rasizem in seksizem…” Kaj ima pisec teh vrstic (ali kdo od 75 avtorjev Soglasja) z vsem tem? Imperializem pripisujemo današnjim Rusom; kolonializem posameznim zahodnim državam, ki so postale najprej tarča nacistov, nato pa tudi Sovjetske zveze (Molotov, Ribbentrop), antikomunisti so bili vsi, ki so kaj vedeli o komunistih (“Dolgi telegram Georgea Kennana); nacionalsocializem in klerofašizem Slovencem nista bila nikoli všeč - o nasilju posameznih oddelkov partizanske vojske pač poroča Jože Možina. Milijoni žrtev Stalina se žal prilegajo številu žrtev Hitlerja!

Gospe Vidmarjevi svetujem, naj opusti enačenje “antifašističnega boja po 2. svetovni vojni” z “vladavino prava” (pa naj si prebere, katero od Omerzovih knjig o Udbi), s socialno državo, državo blaginje in miru”; predvsem pa naj se otrese predsodkov o ZDA in njihovi zgodovinski vlogi v dveh svetovnih vojnah.

Kar zadeva utemeljevanje nacionalne identitete naj si prebere očetovo knjigo Kulturni problem slovenstva” (1932) in mojo knjigo Svobodne besede (1976), kjer bo našla odgovor, zakaj današnje države ni več mogoče utemeljevati s kulturo. Kultura in leposlovje sta delovala kot nadomestek političnega in oboroženega boja (s katerim smo čakali do leta 1991). Kar zadeva trditev o slovenščini kot ustavno predpisanem jeziku naj si ogleda desetine drugih ustav, ki enako ali bolje ščitijo svoj nacionalni jezik, le da mu dodajajo - kadar je treba - še druge ustavno zajamčene jezike.

Kar zadeva Janeza Janšo, ga podpisniki Izjave ne častijo, ampak izražajo upanje, da bo zmagal na prihodnjih volitvah, po katerih se utegne Slovenija vrniti med najuspešnejše države v Evropi. Slovenije pač brez osamosvojitve ne bi bilo, ukinitev muzeja osamosvojitve pa je bil le žebelj v njeno krsto, ki ga bomo izpulili tudi s pomočjo Soglasja za zgodovinski trenutek.

Samo čarovniji, pravzaprav neskončni prizadevnosti evropskih demokratov in ideološkim oklepom komunistov je mogoče pripisati, da je Evropski parlament šele po 35 letih (8. julija 2025) med totalitarizme uvrstil tudi slovenski komunizem. Pri nas so komunisti demokrate zmerjali s fašisti (“janšizem”). Demokratov ne marajo niti komunisti niti fašisti.

Dimitrij Rupel
Ljubljana, 18. 8. 2025.

Neobjavljeni odgovor na pismo Dragana Petrovca

(Dragan Petrovec, “Izjava o strateški in civilizacijski uvrščenosti Slovenije”, Sobotna priloga Dela, 16. avgusta 2025.)

S potrebno pozornostjo sem prebral pismo Dragana Petrovca v zadnji Sobotni prilogi. V ničemer se vsebinsko ne dotika sporočil Izjave o kulturni in civilizacijski uvrščenosti Slovenije (www.katedralasvobode.si) pač pa grobo in ad hominem žali podpisnike in zajedljivo bruha nestrpnost do politično drugačnih. Spremljam pisma bralcev v The Economist, Financial Times in Wall Street Journal. Česa tako praznega vsakega vsebinskega prispevka tam ne bi objavili. Nekaj nivoja, ki bi jo prinesla kulturna in civilizacijska uvrščenost na zahod, manjka tudi slovenskemu časnikarstvu.

Žiga Turk
Ljubljana, 20. 8. 2025.

Neodposlani odgovor na gostujoče pero Toma Turka

(Tom Turk, “Evropska civilizacija”, Delo, 13. avgusta 2025.)

V svojem prispevku v Delu je dr. Tom Turk ostro napadel izjavo Katedrale svobode. To je storil ne toliko z argumenti kot z osebnimi diskreditacijami in udarci pod pas. Podpisnike izjave je razglasil za »hlapce tujim gospodarjem« in za ljudi, ki se še vedno bojujejo proti »mrtvemu truplu komunizma«. Ni pa se zmogel spoprijeti z bistvom sporočila – da mora Slovenija tudi v času zunanjepolitične negotovosti ostati trdno zasidrana civilizacijsko na Zahodu in strateško v evroatlantskih povezavah ter:

• da vsi v Sloveniji ne podpiramo političnega hazardiranja s članstvom v NATO,

• ne podpiramo fige v žepu, ko gre za investiranje v obrambo in

• ne podpiramo priznanja Palestine, dokler ta ne prizna pravice Izraelu do obstoja.

Tom Turk v svojem pisanju obračunava s stališči, ki jih v sami izjavi sploh ni. Podpisniki nikjer ne relativizirajo fašizma, nikjer ne zavračajo socialne države ali humanizma, nikjer ne opravičujejo izraelskih vojaških akcij. Nasprotno – izjava izrecno izraža zaskrbljenost nad humanitarnimi posledicami v Gazi in jasno poziva k izpustitvi talcev. Ne licitira pa v stopnjevanju obsojanja in zgroženosti, kar je zadnje časa postala vstopnica v depolitizirani del slovenskega medijskega prostora.

Značilna je Turkova zmota, da je Zahod utemeljen na antifašizmu. To kaže na neko temeljno nerazumevanje, kaj Zahodna civilizacija sploh je in na ponotranjenje stalinistične propagande. Naša civilizacija je stara tisočletja, fašizem pa je bil prisoten zadnjih sto let. Ampak tudi povojni Zahod ni bil zgrajen na antifašizmu, temveč na antikomunizmu. Prav v opoziciji do komunizma sta bila postavljena tako NATO kot Evropska unija. Antifašizem pa je bila parola vzhodnega bloka še dolgo po tem, kot sta bila fašizem in nacionalni socializem premagana. Berlinski zid se je uradno imenoval »Antifašistični zaščitni zid«. Če kaj, je bila antifašistična retorika temelj nedemokratičnega sistema, ki je Slovenijo in pol Evropo za desetletja uklenil v totalitarizem.

Zato je treba jasno povedati: strateška in civilizacijska pripadnost Slovenije Zahodu ni nikakršna ideološka akrobacija, kot namiguje Turk, temveč potrditev zgodovinske izbire, ki so jo Slovenci sami izrazili na plebiscitu za samostojnost in nato na referendumih za članstvo v EU in Natu. To so bile odločitve, ki so Slovenijo vrnile tja, kjer so Slovenci od krsta pri Savici, z izjemo premora med 1945 in 1990, ves čas bili.

za Katedralo svobode,
Tomaž Zalaznik

Leave a comment

Oddaja je bila prvič na sporedu 21.6.2025.

Uredništvo +Portala polemizira z Izjavo o civilizacijski in strateški uvrščenosti Slovenije.

Če se z njo “desna Katedrala svobode” vključuje v volilno kampanjo, se sprašuje. Volilna kampanja ne teče, volilnega računa Katedrala ni odprla, če je pa kritično mnenje nekaj posameznikov volilna kampanja, naj pa bo. V izogib takšnim očitkom o svojih stališčih ne bomo šepetali za štirimi stenami.

Katedrala tudi ni desna, pa ne, da bi bilo biti desen narobe. Združuje ljudi liberalnih in konservativnih pogledov, ki jim niti solidarnost ni tuja. Če se to komu v Sloveniji zdi desno, je to zato, ker ima koordinatni sistem postavljen povsem na levo in center to ni več.

Trditev, da gre za podporo eni stranki, SDS, je iracionalna in domišljava. Izjavo so podprli vsi voditelji nedvomno zahodno usmerjenih slovenskih strank, ki se to upajo priznati. Ne dvomimo, da so izjavo prebrali in jo razumeli. Zahodne strateške in civilizacijske orientacije Slovenije ne podpira samo SDS ampak celoten demokratični lok.

Očitek, da izjava dogodkov v Gazi ne obsoja dovolj, je neutemljena. Naslovnik izjave je mednarodna javnost, tema je slovensko zunanjepolitično uvrščanje. Da “delimo globoko zaskrbljenost zaradi humanitarnih žrtev v Gazi in verjamemo, da morajo vojaške akcije voditi načela sorazmernosti in zaščite civilistov” v tem kontekstu pametnemu zadostuje.

Za lase privlečen je tudi očitek, da izjava pere domače umazano perilo v tujini. Izjava je kritična do potez slovenskih oblasti v tujini. Pere umazano perilo, ki ga je oblast v tujini umazala. Izjava sporoča tujini, npr.

• da vsi v Sloveniji ne podpiramo političnega hazardiranja s članstvom v NATO,

• ne podpiramo fige v žepu, ko gre za investiranje v obrambo in

• ne podpiramo priznanja Palestine, dokler ta ne prizna pravice Izraelu do obstoja.

V primeru razlikovanja med slovenskim prevodom in angleškim originalom velja angleški original.

V kontekstu zaskrbljujočih dejavnosti sedanje slovenske vlade želimo ponovno poudariti trdno in trajno navezanost slovenskega naroda na vrednote in institucije Zahoda.

Slovenska nacionalna identiteta je bila, razen v obdobju med letoma 1945 in 1990, utemeljena na tradicijah Zahoda. Od padca komunizma in po osamosvojitvi je bila Slovenija utemeljena na močni zavezanosti demokraciji, osebni svobodi, vladavini prava, prostotržnemu gospodarstvu in učinkovitem multilateralizmu.

Naše članstvo v Evropski uniji, Natu in OECD ne odraža le geopolitične, temveč tudi civilizacijsko izbiro.

Še naprej neomajno podpiramo transatlantsko zavezništvo in kolektivno varnostno arhitekturo, ki jo zagotavlja. NATO je temelj strateške drže Slovenije in verjamemo, da so obrambne zaveze, vključno s tistimi glede razvoja zmogljivosti in proračunskih zavez, bistvene za našo verodostojnost kot zaveznikov.

Izražamo tudi polno solidarnost z Ukrajino ob ruski agresiji. Ukrajinski boj ni le boj za njeno lastno suverenost, temveč za pravico svobodnih narodov, da svobodno izberejo svojo prihodnost. Slovenija mora enotno s svojimi evropskimi in evroatlantskimi partnerji Ukrajini ponuditi ne le humanitarno, temveč tudi vojaško pomoč.

Glede razmer na Bližnjem vzhodu ostajamo globoko zavezani trajnemu in pravičnemu miru, ki ga je mogoče doseči šele, ko bodo vsi priznali pravico države Izrael do obstoja. Teroristični napad in grozodejstva, ki jih je 7. oktobra 2023 zagrešil Hamas – organizacija, ki si odkrito prizadeva za uničenje Izraela – so bili oster opomin na grožnjo, s katero se soočajo zahodne demokracije. Pridružujemo se mednarodni skupnosti in pozivamo k takojšnji izpustitvi vseh talcev in k odgovornosti odgovornih. Hkrati delimo globoko zaskrbljenost zaradi humanitarnih žrtev v Gazi in verjamemo, da morajo vojaške akcije voditi načela sorazmernosti in zaščite civilistov. Pravice Izraela do samoobrambe in sočutja do nedolžnih življenj ne smemo obravnavati kot medsebojno izključujočih se, temveč kot izraza naših skupnih moralnih in pravnih zavez.

V tem kontekstu se čutimo dolžne izraziti zaskrbljenost zaradi nekaterih nedavnih odločitev in gest sedanje slovenske vlade, vključno s:

• političnim hazarderstvom s članstvom Slovenije v Natu;

• zavajanjem glede bodočih obrambnih izdatkov;

• brezpogojnim priznanje države Palestine v okoliščinah, ki tvegajo legitimizacijo Hamasa, ter uvedba sankcij proti Izraelu.

Vsi ti koraki kažejo na premik v zunanji politiki, ki odstopa od dolgoletne strateške usmeritve Slovenije. Ti koraki vzbujajo dvome o usklajenosti vlade z osrednjim varnostnim in diplomatskim konsenzom Zahoda.

Podobni pomisleki se pojavljajo tudi glede domačega dogajanja, kjer zaskrbljujoči premiki vključujejo poskuse političnega vpliva na neodvisne institucije, vključno s sodstvom in javnimi mediji; simbolična prizadevanja za rehabilitacijo zapuščine nedemokratičnega komunističnega režima iz let 1945–1990; in zavračanje resolucije Evropskega parlamenta 2025/2575(RSP) o varovanju spomina na žrtve komunizma.

Tako mednarodne kot domače dejavnosti sedanje oblasti ne le, da tvegajo odtujitev Slovenije od glavnega toka demokratične Evrope, temveč tudi spodkopavajo temeljna načela, na katerih je bila naša republika ustanovljena leta 1991, in ne spoštujejo vrednot, ki jih je slovensko ljudstvo z veliko večino podprlo na referendumih – najprej v podporo neodvisnosti in demokraciji, kasneje pa v prid vstopu v Evropsko unijo in NATO.

Našim mednarodnim partnerjem, zaveznikom in prijateljem želimo zagotoviti, da veliki deli slovenske družbe še naprej vidijo naše mesto trdno v zahodnem zavezništvu, ob boku tistih, ki zagovarjajo svobodo, mir in dostojanstvo človeške osebe. Slovenija je in bo ostala zanesljiva evropska in zahodna partnerica – tista, ki verodostojno prispeva k obrambi naše skupne zapuščine v času naraščajoče globalne negotovosti.

Ljubljana, julij 2025.

Za Katedralo svobode:

• Žiga Turk, profesor, nekdanji minister,

• Dimitrij Rupel, prvi in dolgoletni zunanji minister,

• Peter Jambrek, prvi predsednik ustavnega sodišča,

• Ernest Petrič, nekdanji predsednik ustavnega sodišča,

• Alenka Puhar, avtorica,

• Ivan Štuhec, teolog,

• Tomaž Zalaznik, avtor in založnik.

Izjavo so že podprli:

• Alojz Peterle, prvi demokratično izvoljeni predsednik slovenske vlade,

• Janez Janša, trikratni predsednik vlade, predsednik SDS,

• Janez Bizjak,

• Gašper Blažič, pisatelj in publicist,

• Tina Bregant, predsednica Slovenske ljudske stranke,

• Igor Dovnik,

• Andrej Drapal, filozof,

• Tamara Griesser Pečar, zgodovinarka,

• Jože Hribernik, odvetnik,

• Andrej Jemec, slikar, član Slovenske akademije znanosti in umetnosti,

• Jožef Jerovšek, nekdanji predsednik odbora DZ za zunanje zadeve,

• Jelko Kacin, nekdanji obrambni minister, nekdanji veleposlanik pri Natu,

• Tone Kajzer, nekdanji veleposlanik v ZDA, podpredsednik Svetovnega slovenskega kongresa,

• Milček Komelj, umetnostni zgodovinar, član Slovenske akademije znanosti in umetnosti,

• Marko Lotrič, predsednik Državnega sveta, predsednik stranke FOKUS,

• Vid Mlakar,

• Jožef Muhovič, slikar, član Slovenske akademije znanosti in umetnosti,

• Igor Omerza, raziskovalec,

• Janez Podobnik, nekdanji predsednik slovenskega parlamenta,

• Brane Senegačnik, pesnik, izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti,

• Anton Stres, nekdanji predsednik Komisije Pravičnost in mir pri SŠK,

• Tomaž Štih, avtor,

• Damijan Terpin, odvetnik, Predsednik slovenske skupnosti,

• Romana Tomc, evropska poslanka,

• Matej Tonin, nekdanji obrambni minister, predsednik Nove Slovenije,

• Andrej Umek, nekdanji minister,

• Gregor Virant, nekdanji minister za javno upravo,

• Mira Miladinović Zalaznik,

• Jan Zobec, nekdanji ustavni sodnik,

• Barbara Zobec, nekdanja vrhovna sodnica,

• Jure Zupan, nekdanji minister za znanost in visoko šolstvo.

Izjavo lahko podprete ali jo komentirate na tej povezavi:

Leave a comment

In the context of concerning activities of the current Slovenian government, we wish to reaffirm the strong and enduring attachment of the Slovenian nation to the values and institutions of the West.

Slovenia’s national identity has, except for a period between 1945 and 1990, been founded on the traditions of the West. Since the fall of communism and gaining independence, Slovenia has been built on a strong commitment to democracy, individual liberty, the rule of law, free market economy, and effective multilateralism.

Our membership in the European Union, the NATO, and the OECD reflect not only a geopolitical choice, but a civilizational one.

We remain unwavering in our support for the transatlantic alliance and the collective security architecture it provides. NATO is the cornerstone of Slovenia’s strategic posture, and we continue to believe that defense commitments, including those regarding capability development and budgetary responsibilities, are essential to our credibility as allies.

We also express our full solidarity with Ukraine in the face of Russia’s continued aggression. Ukraine’s struggle is not only about its own sovereignty, but about the right of free nations to freely choose their future. Slovenia must stand united with its European and Euro-Atlantic partners in offering Ukraine not only humanitarian but also military assistance.

Regarding the situation in the Middle East, we remain deeply committed to lasting and just peace that can be achieved only after everyone recognizes the right of the State of Israel to exist. The terrorist attack and atrocities committed on October 7, 2023, by Hamas—an organization that openly seeks Israel’s destruction—were a stark reminder of the threat Western democracies are facing. We join the international community in calling for the immediate release of all hostages and for accountability for those responsible. At the same time, we share deep concern over the humanitarian toll in Gaza and believe that the principles of proportionality and the protection of civilians must guide military actions. The right of Israel to defend itself and compassion for innocent lives must not be seen as mutually exclusive, but as expressions of our shared moral and legal commitments.

In this context, we feel compelled to express concern about certain recent decisions and gestures made by the current Slovenian government, including:

• political gambling with Slovenian NATO membership;

• misrepresenting Slovenia’s defense expenditure commitments;

• unconditionally recognizing the State of Palestine under circumstances that risk legitimizing Hamas, and introduction of sanctions against Israel.

They all suggest a shift in foreign policy that departs from Slovenia’s longstanding strategic orientation. These steps raise doubts about the government’s alignment with the West’s core security and diplomatic consensus.

Similar concerns arise with regard to domestic developments, where troubling shifts include attempts to exert political influence over independent institutions, including the judiciary and public media; symbolic efforts to rehabilitate the undemocratic legacy of the 1945–1990 communist regime; and rejection of the European Parliament’s Resolution 2025/2575(RSP) on safeguarding the memory of the victims of communism.

Both the international as well as the domestic activities not only risk alienating Slovenia from the mainstream of democratic Europe, but also undermine the foundational principles upon which our republic was established in 1991 and disregard the values overwhelmingly endorsed by the Slovenian people in a series of referenda—first in support of independence and democracy, and later in favor of joining the European Union and NATO.

We wish to assure our international partners, allies, and friends, that large segments of Slovenian society continue to see our place firmly within the Western alliance, alongside those who uphold freedom, peace, and the dignity of the human person. Slovenia is, and will remain, a reliable European and Western partner—one that credibly contributes to the defense of our common legacy in a time of rising global uncertainty.

Ljubljana, August 2025.

For the Cathedral of Liberty the editors of the monograph Consensus for the Historical Moment:

• Žiga Turk, professor, former minister,

• Dimitrij Rupel, first and long-time foreign minister,

• Peter Jambrek, first president of the Constitutional Court,

• Ernest Petrič, former president of the Constitutional Court,

• Alenka Puhar, author,

• Ivan Štuhec, theologian,

• Tomaž Zalaznik, author and publisher.

Already supported by:

• Alojz Peterle, first democratically elected prime minister of Slovenia,

• Janez Janša, three times prime minister, leader of SDS party,

• Tina Bregant, president, Slovenian People’s Party,

• Andrej Drapal, philosopher,

• Andrej Jemec, painter, member, Slovenian Academy of Sciences and Arts,

• Jožef Jerovšek, former chairman of the parliament’s Foreign affairs committee,

• Jelko Kacin, former defence minister, former ambassador to NATO,

• Tone Kajzer, former ambassador to US, vice president of Slovenian World Congress,

• Milček Komelj, art historian, member, Slovenian Academy of Sciences and Arts,

• Marko Lotrič, president of National Council, president of party FOKUS,

• Jožef Muhovič, painter, member, Slovenian Academy of Sciences and Arts,

• Janez Podobnik, former speaker of the Slovenian Parliament,

• Brane Senegačnik, poet, associate member, Slovenian Academy of Sciences and Arts,

• Tomaž Štih, author,

• Romana Tomc, member of the European Parliament,

• Matej Tonin, former defense minister, president of Nova Slovenia Party,

• Gregor Virant, former minister of public administration.

O zelo dobro obiskanem dogodku so poročali mediji iz Italije: RAI, Novi glas in Primorski dnevnik.

Subscribe now